»Zato bedite in vsak čas molíte, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo.« (Lk 21,36)
»Bedite« lahko pomeni nočno spanje na prostem, pri katerem sem vedno pozoren na zahrbtne šume noči. Lahko pa pomeni tudi jalov poskus nespečega, da bi zaspal. Bedenje in spanec sta bistvena za to, da moja pot postaja pot spremenjenja po Božji podobi ali pa ne. Če bedim imam oči uprte v Gospoda, ki potegne moje noge iz zanke strahu in me reši (Ps 25,15; 124,7). Če pa spim, me strah ujame v past in zaslepi. »Krščanska čuječnost« - pozornost na to kar Bog dela sredi danih okoliščin zemeljske osebne in skupne zgodovine - je diametralno nasprotna od opija ljudstev. Pod vplivom opija živim, če brez upanja na prihodnost iščem počitek v »razuzdanosti, pijanosti in življenjskih skrbeh. Kristjani nismo noji, ki sanjajo o boljšem svetu, ampak smo kakor sova: naš pogled prodre v senco noči. Pozorni smo na to, kaj se dogaja znotraj in zunaj, in to venomer presojamo. Tudi v času korona epidemije (1 Kor 2,14–15). Vsak trenutek je namreč poln prihodnosti. Noben trenutek ni nevtralen in nedoločen, ampak je priložnost za to, da prideta do izraza zvestoba in pričevanje o Božji prihodnosti z katere živimo danes in tukaj. Naše budno srce se hrani lahko le z molitvijo. V njej se vračamo v občestvo med sinom in Očetom. Čuječnost in molitev sta kakor oko in srce, um in volja novega življenja sinov. Epidemija postavlja na preizkušnjo naše sinovstvo, kakor ogenj (1 Kor 3,13). Čuječnost in molitev nam omogočata, da stojimo vzravnani, da vzdignemo glave pred Njim, ki prihaja, vendar ne kot sodnik, temveč kot brat.
Comments