Sobota, 7 VT, 30.5.2020, Jn 21,20-25

»Če hočem, da ostane, dokler ne pridem, kaj ti to mar? Ti hodi za menoj!«


Ljubezen je trajno pričevanje prihoda v svet tistega Boga, ki je ljubezen (prim. 1 Jn 4,8). Gospodov prihod je v tem, da sprejmemo njegovo ljubezen do nas, iz katere izvira naš odgovor ljubezni do njega in njegovih bratov (1 Jn 4,16b). Gospodov prihod je sama ljubezen, ki nas naredi za svoje bivališče.

Petra in Janeza sv. Avguštin takole razloži: »Cerkev pozna dve življenji, o katerih jo je poučilo Božje oznanjevanje. Eno izmed njiju je v veri, drugo v jasnem gledanju Boga; eno pripada času romanja na tem svetu, drugo večnemu domovanju v večnosti; eno poteka v naporu, drugo v počitku; eno v delih dejavnega življenja, drugo v nagradi kontemplacije; eno skuša biti daleč od hudega, da bi delalo dobro, drugemu se ni več potrebno izogibati hudemu, ker ni več nobenega hudega, ki se mu je treba izogniti, temveč samo brezmejno dobro, ki se ga veselimo; eno se bori s sovražnikom, drugo kraljuje že brez sovražnikov; eno je močno med nesrečami, drugo ne pozna nesreč; eno se bori, da brzda telesne strasti, drugo počiva v radostih Duha; eno se napreza, da bi zmagalo, drugo spokojno in v miru uživa sadove zmage; eno prosi za pomoč, ko ga napadajo skušnjave, drugo, prosto vsake skušnjave, je v radosti v naročju njega, ki pomaga; eno hiti pomagat tistemu, ki potrebuje pomoč, drugo živi tam, kjer potrebe ni; eno odpušča žalitve, da bi bilo tudi samo deležno odpuščanja, drugo ni žrtev žalitev, ki jih je treba odpustiti, niti ne povzroči nobene žalitve, za katero bi potrebovalo odpuščanje; eno je podvrženo težkim preizkušnjam, ki ga čuvajo pred napuhom, drugo je tako polno milosti, da je osvobojeno vsake bridkosti, tako tesno združeno z najvišjim dobrim, da ni izpostavljeno nobeni skušnjavi prevzetnosti; eno ločuje dobro od hudega, drugo ne vidi drugega kot le dobro. Posledično je eno dobro, vendar še vedno sredi bede, medtem ko je drugo boljše, ker je blaženo. To zemeljsko življenje je upodobljeno v apostolu Petru, tisto večno v apostolu Janezu.« To sta dve razsežnosti, ki ju najdemo v vsakem izmed nas, ki smo romarji na zemlji in prebivalci neba. Kdor pozabi, da je prebivalec neba, ni več romar: naredi se za gospodarja zemlje. Kdor pozabi, da je romar na zemlji, zanemarja zapoved bratovske ljubezni, ki nas dela prebivalce neba."(foto: Jože Novak)


42 views0 comments