Sobota, sv. Ema Krška, 27.6.2020, Lk 12,32-34

»Prodajte, kar imate, in dajte vbogajme.«

Kako lahko v krivičnem svetu živim pravično? Luka mi predlaga rešitev: daj vbogajme, miloščino bratu/sestri. Miloščini se v hebrejščini reče sedaqah, kar pomeni prav pravičnost. Za svetopisemskega človeka ni pravično, da nekdo ima in da je drugi v pomanjkanju, saj smo vsi bratje. Obljubljena dežela ni dediščina, ki se deli po očetovi smrti, temveč dar živega Očeta, ki naj ga bratje delijo med seboj. Poleg tega je treba upoštevati, da dobi miloščina svoj pravi smisel, oziroma da ima pomen pravičnosti le v ekonomiji zmernosti, v kateri delamo in trošimo dobrine za to, da bi živeli, ne pa da živimo za to, da bi delali in trošili dobrine. Pravice in dolžnosti niso enako porazdeljene med brati: pravice so sorazmerne s tistim, česar nekdo nima, dolžnosti pa s tistim, kar nekdo ima. Zato vsakdo da glede na to, koliko ima, in prejme glede na to, koliko potrebuje (Apd 4,34 sl.). Tako se uresničijo sanje o obljubljeni deželi, v kateri nihče ne trpi pomanjkanja (Apd 4,34 = 5 Mz 15,4).

Svetopisemska miloščina je zahteva po neki višji pravičnosti, ki jo narekuje usmiljenje. Usmiljenje uvaja enakost med nas, ne da bi zmanjšala pomen in vlogo kvalitet in potreb. Tu lahko Lukov evangelij ponudi veliko več kot golo družbeno-gospodarsko analizo in odpre obzorje, drugačno od tistega, ki nas omejuje na potrebe, ki jih imamo. On uvaja »evangelij«, dobro novico, da nam je Bog Oče v Jezusu. Naše delovanje ima novi temelj; naše življenje preneha biti nepotrebno kopičenje dobrin za zadovoljevanje potreb oziroma večno s skrbmi prežeto nezadovoljstvo zaradi potrebe po kopičenju. Zato je sv. Ema Krška skrbela za mnoge in pomagala mnogim.

75 views0 comments

Recent Posts

See All