»Sveti Oče, ohrani v svojem imenu té, ki si mi jih dal, da bodo eno kakor midva... Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega... Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz nje poslal v svet. Zanje se jaz posvečujem, da bodo tudi oni posvečeni v resnici.«
Lastnost Boga, Svetega Očeta, je ta, da nas posvečuje: dela nas podobne sebi, drugačne od »sveta«, ker nas zato, ker je Oče, dela svoje sinove in brate med seboj. Paradoksno je Bog, ker je ljubezen, tako drug, da postane kakor mi, da bi mi postali kakor on. Po Sinu, ki nam ga je pokazal (v. 6a), nas Oče ohranja v sebi, v občestvu s seboj kot našim Očetom. V njem ohranjamo svojo resnico sinov in hčera. Resnična svetost, ki jo Oče hoče od svojih otrok, je enotnost v ljubezni: bratstvo, kjer je vsaka drugačnost sprejeta in vsaka beda predmet usmiljenja. Svetost, popolnost Boga, to, zaradi česar je Bog Bog in samo on, je usmiljenje. Ta pridevek razodeva njegovo bistvo: absolutna ljubezen, ki ustvarja in znova ustvarja vsako bitje po svoji podobi in podobnosti. Svetost ali popolnost brez usmiljenja je satanska. (foto: Jože Novak)
Comments