»Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« (Lk 21,6)

Kaj gledajo učenci s tolikšnim občudovanjem, da jih Jezus tako grobo postavi na realna tla? Gledajo čudovit tempelj; zgradil ga je Herod v desetih letih, pri čemer ga je gradilo 100.000 delavcev in 1.000 duhovnikov, ki so bili izurjeni za zidanje in so opravljali dela na najsvetejših delih templja. Gradnja, ki se je začela leta 20 pr. Kr., se je precej zavlekla zaradi okraševanja. Zato je bila gradnja templja dokončana šele leta 64 po Kr., torej šest let pred njegovim uničenjem. Jezus svojim učencem pove, da od tega ne bo ostal kamen na kamnu, skratka nič. Takšna je usoda vsega tega, kar si gradimo v življenju tudi mi. Kajti smisel stavb ni ta, da ostanejo, ampak da z njimi drug drugemu omogočamo postajati bratje in sestre, Božji otroci, ki se podarjajo drug drugemu. Vse drugo so utvare. Tempelj je znamenje Božje prisotnosti. Ko Jezus umre, tempelj nima več svoje vloge. Božja prisotnost ne bo skrita na nekem mestu, ampak se bo v Svetem Duhu izlila na vse. Božja prisotnost bo v srcu vsakega, ki posluša Besedo, Jezusa Kristusa, zaradi katere postajamo ljudje Božji sinovi in hčere.
コメント