IGNACIJ LOJOLSKI

Ignacij se je rodil leta 1491 v španski pokrajini Baskija. Viteška vzgoja in izobrazba za dvornega paža sta v njem vzbudila veliko željo po slavi in sanjarjenje o služenju dvornim damam. Pri tridesetih letih mu je ob obrambi Pamplone topovska krogla razmesarila nogo. V večmesečnem okrevanju pa se je njegovo življenje pričelo temeljito spreminjati. Ob branju Kristusovega življenja in življenja svetnikov je začel postavljati pod vprašaj svoje dotedanje življenjske ideale in se vse bolj navduševati ob zgledih svetnikov. Po okrevanju je zapustil domači grad v Lojoli in se odpravil na romanje.

znak_jezuiti_transparentni.png

SIMBOL

Klasični simbol Družbe je monogram IHS, ki pomeni: latinsko I-esus H-ominis S-oter (Jezus odrešenik ljudi) ali z grškimi črkami IES(us). Monogram je postavljen v sonce, znamenje Božje ljubezni in slave, dodana pa sta križ in trije žeblji, znamenja Jezusovega odrešilnega trpljenja.

 

PREDSTAVITVENI FILM O SLOVENSKIH JEZUITIH

KDO SMO

Jezuiti smo skupnost moških redovnikov rimskokatoliške cerkve. Uradno ime skupnosti je Družba Jezusova iz latinskega Societas Iesu, ki je v slovenščini okrajšano zapisano DJ, mednarodno pa SJ/SI. Naše geslo se glasi »Vse v večjo Božjo slavo« (lat. Ad maiorem Dei gloriam).

 

Možje v redu smo lahko duhovniki (“patri” ali p.) ali bratje (br.), medtem ko ženske ali laiške veje reda ni. Za zaobljube in delo se usposabljamo preko razmeroma dolge formacije, sestavljene iz več etap in izkušenj, med njimi sta prepoznavni duhovnost (ignacijanske Duhovne vaje) in študij teologije vse do podiplomske stopnje.

Klasične redovne zaobljube čistosti (posvetitev duhovnemu poklicu z neporočenostjo), uboštva in pokorščine dopolnjujemo s posvetitvijo dejavnosti poučevanja in razpoložljivosti za poslanstva, ki jih Družbi naloži papež, Kristusov namestnik. Naše poslanstvo je spremljanje ljudi k spravi z Bogom, s seboj, z drugim in z Božjim stvarstvom.

NASTANEK

Družbo Jezusova se je rodila ob Ignaciju v Parizu, kjer je svojim sošolcem in duhovnikom dajal duhovne vaje. V sebi so odkrili isto željo in tako leta 1534 v Parizu dali obljube uboštva in čistosti ter se odločili, da grejo misijonarit v Sveto deželo. Ker jim je vojna med Benečani in Turki preprečila to namero, so se dali na razpolago papežu, da jih pošlje kamor se mu zdi primerno. Papež Pavel III. jih je leta 1540 potrdil kot red katoliških duhovnikov. Njihov edini vir dohodka je bila miloščina. Za vrhovnega predstojnika (generala) je bil izvoljen Lojolski, ki je preostanek življenja preživel v Rimu, kjer je pisal Pravila reda (Konstitucije) in vodil hitro napredujoči red. V šestnajstih letih je število jezuitov iz deset zraslo na tisoč.