Ljubljene sestre in bratje v Gospodu!

Današnja Božja beseda nas popelje v samo srce človeškega bojevanja z vprašanji, ki odmevajo skozi stoletja. Prorok Habakuk stoji pred Bogom kot vsak od nas, ko se soočamo z navidezno molčečim nebom: "Doklej, Gospod, bom klical na pomoč, pa me ne slišiš?" Krik krivice, bolečine in nesmisla se zdi brez odmeva. V našem vsakdanu to lahko pomeni starša, ki moli za odpadlega otroka, zdravnika, ki se bori z neozdravljivo boleznijo, ali pravičnega človeka, ki gleda, kako prevara uspeva. V teh trenutkih se zdi, da Bog molči.

A Bog odgovori s temeljno resnico krščanskega življenja: "Pravični bo živel iz vere." Ne iz takojšnjih rešitev, ne iz razumljivih odgovorov, temveč iz vere. Kakor temelj, ki drži hišo, čeprav vihar divja na površju, tako vera podpira našega duha, ko razum ne more doumeti. To je vera, ki je dejanje zaupanja v Božjo zvestobo, tudi ko njena sled ni vidna.

Sveti Pavel Timoteju – in nam – pristavi: "znova razplameni Božji dar!" Vera ni statična, ampak je kot ogenj, ki ga moramo gojiti z molitvijo, zakramenti in dobrimi deli. Predstavljajmo si babico v župniji, ki že desetletja moli za vero svojih vnukov, ne da bi videla sadove. Njen vsakdanji klečalnik "razplamnteva dar". Njena vztrajnost je dokaz, da vera ni čustvo, temveč zvesta odločitev.

In potem pridejo učenci s povsem človeško prošnjo: "Povečaj nam vero!" Odgovor Jezusa je presenetljiv. Ne obeta jim spektakularne, "večje" vere. Namesto tega pravi, da bi že vera velikosti gorčičnega zrna premaknila murvo. Bistvo ni v "količini" vere, temveč v njeni pristnosti. Gorčično zrno je majhno, a polno življenjske sile. Bog ne zahteva herojskega, čudežnega zaupanja; zahteva majhno, a pristno zaupanje, ki ga položimo vanj v vsakdanjih bojih.

Prilika o "nekoristnih hlapcih" nas prizemlji. Ko opravimo vse, kar smo dolžni, smo še vedno "nekoristni hlapci". To ni napeljevanje k obupu, temveč vabilo k zdraviln ponižnosti. Naša dela, naša vztrajnost v veri, niso nekaj, s čimer bi si prislužili Božjo naklonjenost. So naš naravni odziv na njegovo neskončno ljubezen. To nas varuje pred duhovno ošabnostjo.

Kako naj torej živimo to nedeljo? Ko se bomo v prihodnjih dneh spet soočali z "Habakukovimi vprašanji" in z navidezno Božjo molčečnostjo, se spomnimo treh stebrov današnje besede:

Prvič, vztrajaj v upanju. Bog dela tudi, ko mi ne vidimo. Njegove roke niso zvezane, čeprav njihovo delo ni vedno po našem okusu in časovnem načrtu.

Drugič, razvnemaj dar vere. Z molitvijo, z vestnim opravljanjem dolžnosti, z iskanjem Boga v vsakdanjem življenju. Vera se krepí z zvestobo v malem.

Tretjič, zaupaj z moč gorčičnega zrna. Ne čakaj, da bo tvoja vera "dovolj velika". Z majhno, iskreno vero stopi pred Boga in mu zaupaj svoje težave. On bo z njo delal stvari, ki si jih ne moreš predstavljati.

Naj nas današnja evharistija, v kateri se Bog daje v najbolj skromni obliki kruha, nauči ravno tega: zaupati moči Božje ljubezni, ki deluje skozi našo majhno, a pristno vero. Amen.