Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 10,11-16)
Tisti čas je Jezus govoril: Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Najemnik in tisti, ki ni pastir in ovce niso njegove, ko vidi, da prihaja volk, ovce pusti in zbeži – in volk jih pograbi in razkropi –, ker je najemnik in za ovce ni v skrbeh. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor mene pozna Oče in jaz poznam Očeta; in svoje življenje dam za ovce. Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati; poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir.

Današnja Evropa je utemeljena na ekonomski logiki, bogastvu in bitki za prevlado v svetovnem merilu. Prav to logiko Jezus označi za logiko najemnika, volka, oziroma za logiko smrti. Volk, tradicionalni sovražnik črede, predstavlja sovražne sile hudega. Jezus sam je poslal svoje učence kot jagnjeta med volkove. Vsaka doba ima svoje volkove. Včasih imajo ime in priimek, največkrat pa so brezimni. Takrat so bolj zahrbtni: pomenijo razširjeno miselnost, lažni model človeka, »modo«, ki se plazi in povzroči pokol znotraj skupnosti. V Evropi se hvalimo s svojim bogastvom in nanj stavimo svoje življenje. Večini evropskih kristjanov se ta logika zdi samo po sebi umevna in mirno sodelujemo pri izkoriščanju in zatiranju revnejših. Glasno branimo lastne privilegije, za druge pa nas kaj dosti ne briga. Jezus danes nam in vsej Evropi nastavlja ogledalo. Ali moramo res biti najemniki, plačanci in postajati kakor volkovi?
Jezus ponuja še drugo možnost. Zase pravi, da je dobri pastir. »Dobri« pomeni resnični, pristni, ki zna opravljati svoje delo; navezuje pa se tudi na nekaj prijetnega, lepega. Le če znova ugledamo njegovo lepoto in uživamo v njej, bo svet rešen. Ob njem nam postane neprijetno, to kar imamo sedaj za prijetno. Mi vedno sledimo temu, kar nam je bolj všeč in prijetno. Tisto je naš pastir. Ko bomo zamenjali pastirja, nam ne bo več všeč tisto, kar je všeč volkovom. Danes sledimo mnogim “pastirjem” in postajamo kakor volkovi tudi drug do drugega. Samo pomislimo na lastno hiper zbirokratizirano družbo, kjer za male ni več pravice.
Jezus pa ni »eden izmed«, temveč̌ »edini« pastir, vzor pastirja, ki skrbi za svoje ovce. On zastavi svoje življenje, da mi ne bi verjeli logiki volkov in smrti. Kasneje bo rekel tudi, da dá na voljo in »položi« za nas svoje življenje. To je lepota ljubezni, ki se pokaže na delu! Tu ni mišljeno, da pastir ponudi ali da svoje življenje v tem smislu, da umre. Kajti če umre, so ovce pograbljene in razkropljene. Mišljeno je, da je prva lastnost pastirja ljubezen in pogum, s katerim brani ovce: on v nasprotju z najemnikom »izpostavi« zanje svoje življenje vsaki nevarnosti.
Za pastirja so ovce »njegove«: pripadajo mu in zanje skrbi kot za lastno življenje. Najemnika pa skrbi za njegovo plačo: ovce služijo njegovemu življenju, ne on njihovemu. Koliko tega vidimo danes v Evropi med politiki in vsemi poklici, tudi med nami duhovniki. Najemnik se ne iz-postavi: deluje iz »grdega pohlepa«. V trenutku nevarnosti zbeži od tistih, ki so mu sledili. Potem ko nas je malik zapeljal in izžel, nas v stiski vedno zapusti: ne drži obljube in razočara upanje, ki smo ga stavili vanj.
Prihod volka jasno pokaže, kdo je pastir in kdo najemnik, kdo zna izpostaviti svoje življenje in kdo misli samo na to, da reši samega sebe. Pograbiti in razkropiti je značilno delo sovražnika, hudička: človeku ukrade njegovo resnico in ga požene v beg od njegovega življenja. On dela nasprotno od Sina, ki je prišel, da bi dal življenje in zbral vse razkropljene ter jih pridružil sebi in Očetu. V pričo volkov, Jezus ne zapusti svojih in ne zbeži. Brani svoje ovce, ki so mu pri srcu, ker jih ima v srcu. Ali mu dovolim, da me brani in zajemam iz njegove moči?
Commentaires