Gospod, še vedno ne razumem, da si ti kruh življenja za nas. Zato te ne prepoznam sredi viharja življenja. Odpri moje srce. Preberem odlomek:
»Brez skrbi bodite; jaz sem, ne bojte se!« Stopil je k njim v čoln in veter je nehal. Oni pa so bili kar iz sebe, zakaj ob čudežu s hlebi še niso prišli k spoznanju, njih srce je bilo še zaslepljeno.
Jezus gre po napornem podarjanju samega sebe na samoten kraj in moli, druži se z Očetovo ljubeznijo. Učence pošlje na drugi breg jezera, množico pa odpusti domov. Kako si predstavljam Jezusa v molitvi? Ali je umirjen ali razburjen? Kako si jaz predstavljam prizor? Na kakšen način pa jaz molim? Ali je molitev zame kakor dihanje za telo, bistveni del mojega življenja? Po molitvi Jezus hodi po vodi, ker hoče učence prehiteti in pred njimi priti na drugo stran. V stari zavezi je Bog Mojzesu razodel svojo slavo tako, da je šel mimo njega. Jezus želi učencem razodeti svojo in njihovo resnično istovetnost. Jaz sem, ne bojte se!!! Ali doživljam njegovo navzočnost sredi bojev, neviht in viharjev svojega življenja?
