Berilo iz 2. pisma apostola Pavla Korinčanom (2 Kor 5,14-21)

Bratje, Kristusova ljubezen nas vnema, ker smo prišli do sodbe, da so vsi umrli, če je eden umrl za vse, in za vse je Kristus umrl, da bi tisti, ki živijo, ne živeli več sami sebi, ampak njemu, ki je zanje umrl in vstal. Zatorej odslej nikogar ne poznamo po mesu. In če smo po mesu poznali Kristusa, ga pa zdaj tako več ne poznamo.

Ako je torej kdo v Kristusu, je nova stvar: Staro je prešlo, glejte, nastalo je novo. Vse pa je od Boga, ki nas je po Kristusu s seboj spravil in nam dal službo sprave; zakaj Bog je hotel svet s seboj spraviti v Kristusu s tem, da jim njih grehov ni prisojal in da je ustanovil med nami nauk sprave. Namesto Kristusa smo poslani, kakor da Bog opominja po nas. Prosimo v imenu Kristusa: Spravite se z Bogom! Njega, ki ni poznal greha, je za nas storil nosilca greha, da bi mi po njem postali Božja pravičnost.

Pavel nam znova razkriva čudovite globine naše vere. Kristus je umrl, da bi mi, ki živimo, ne živeli več sami sebi, ampak njemu, ki je za nas umrl in vstal. To molimo v četrti evharistični molitvi.

Kristus je umrl za nas, da bi mi lahko živeli zanj in njemu, ne zase in sebi. Kristus vzame našo smrt, da jo preobrazi v življenje. Mi v Kristusovi daritvi umremo, on pa iz nje naredi prehod k Bogu. Prav to ogromno milost sprejmemo v Kristusu.

Bog nas je v Kristusu spravil s seboj. To molimo pri vsaki spovedi. Odrešenje torej ni boj med Kristusom in Bogom. Bog naj bi v svoji pravičnosti hotel vse nas pogubiti, Kristus pa naj bi mu namesto nas ponudil svoje življenje. Odrešenje izvira iz Boga Očeta. Milost, ljubezen in novo življenje prihajajo od Boga Očeta. Kristus je zvest Očetu in izpolni njegovo voljo. Ne reši nas proti Očetu, ampak skupaj z Njim. Njegove rane so tudi Očetove rane. Bog je Oče, ki nam želi dobro in je dal svojega Sina za naše odrešenje, da nas ozdravi slepote glede Njega, sebe in bližnjih. Oče pošlje sina kot žrtev za naše grehe, da bi mi po njem imeli življenje. Hvala ti Gospod, ker nas nenehno tolažiš.