OSTANITE V MOJI LJUBEZNI

Ko poslušam današnji evangelij, se mi zdi, da Jezus govori o nečem zelo občutljivem. Govori o bratu, ki zaide. Govori o pogovoru. Govori o spravi. In vse to se začne z eno samo predpostavko: da mi za drugega človeka ni vseeno. To je veliko več kakor vprašanje pravilnega ravnanja. Gre za vprašanje srca. Če mi nekdo ni več pomemben, ga preprosto odpišem. Če mi je pomemben, iščem pot do njega, tudi kadar je ta pot naporna. Današnji svet je poln paradoksa. Še nikoli nismo imeli t

Današnja Božja beseda me postavi pred eno najtežjih Jezusovih izjav: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi, vzame svoj križ in hodi za menoj.« Te besede zvenijo skoraj tuje svetu, v katerem živim. Vse okoli mene govori o tem, da je sreča v tem, da se izognem naporu, da si življenje čim bolj olajšam, da imam čim več možnosti in čim manj omejitev. Križ se zdi nekaj, kar je treba čim prej odstraniti. Jezus pa o križu govori drugače. Ne kot o kazni. Ne kot o nesmislu. Amp

V današnjem evangeliju Jezus postavi učencem vprašanje, ki ne izgublja svoje moči: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« To ni vprašanje za preizkus znanja. Ni vprašanje, na katero bi bilo mogoče odgovoriti z naučeno definicijo. Jezus ne sprašuje, kaj pravijo drugi, ne zanima ga javno mnenje ali priljubljenost. Pogled usmeri v srce svojih učencev. Tudi sam večkrat opazim, kako hitro govorim o Bogu, ne da bi zares govoril iz srečanja z njim. Vera lahko postane zbirka lepih misli, nava

Današnji evangelij me vedno nekoliko preseneti. Kanaanska žena pride k Jezusu s prošnjo za svojo hčer. Njena bolečina je resnična, njena prošnja iskrena, Jezus pa sprva molči. Nato izgovori besede, ki jih ni lahko poslušati. Če bi evangelij končal na tem mestu, bi ostal zmeden. Toda ne konča se tam. Žena ostane. Ne odide užaljena, ne zapre svojega srca. Njena vera gre globlje od prvih vtisov. Na koncu Jezus izreče besede občudovanja: »O žena, velika je tvoja vera!« V tej ženi

Ko obhajamo praznik Marijinega vnebovzetja, se v meni vedno znova prebudi občutek velikega upanja. Današnji praznik ne govori najprej o Mariji, ampak o tem, kaj Bog pripravlja človeku. Marija je prva med odrešenimi, prva, pri kateri se je v polnosti pokazalo, kam vodi Kristusova velika noč. Njeno poveličano telo je kakor odprto okno v prihodnost, skozi katero lahko uzrem cilj svojega življenja. V Knjigi razodetja se prikaže žena, obdana s soncem, z luno pod nogami in z vencem

Ko berem današnje berilo o preroku Eliju, se mi zdi, kakor da gledam človeka, ki je prišel do roba svojih moči. Za njim so veliki dogodki na gori Karmel, pred njim pa strah, razočaranje in osamljenost. Zateče se v votlino. Kolikokrat tudi sam poznam takšne votline. Navzven je življenje lahko urejeno, človek opravlja svoje delo, izpolnjuje dolžnosti, skrbi za družino, hkrati pa v sebi nosi utrujenost, ki je drugi ne opazijo. Bog pride k Eliju. Toda ne v viharju. Ne v potresu.

Dragi bratje in sestre, današnja Božja beseda me postavlja pred veliko skrivnost Božje radodarnosti. Prerok Izaija kliče: »Pridite k vodi vsi, ki ste žejni.« Ta klic ni namenjen samo ljudem nekega davnega časa. Odmeva tudi danes, sredi sveta, ki ima na voljo skoraj vse, pa vendar ostaja žejen. Žejen smisla, bližine, zaupanja, miru in ljubezni. Tudi v naši Sloveniji se srečujem s to žejo. Mnogi imajo streho nad glavo, dostop do informacij, številne možnosti za delo in prosti č

V srcu nosim tiho hvaležnost za sveto Ano, po kateri je dobila ime tudi moja pokojna mati. Božja beseda nas danes objame z nežnostjo in globino, ki jo čutim v vsem telesu. Salomon v prvem berilu prosi za modro in poslušno srce. Ne prosi za bogastvo, moč ali dolgo življenje, temveč za srce, ki zna poslušati. To je srce, ki se odpira daru, ki prihaja od zgoraj. Psalmist pa poje o Božji postavi kot o zakladu, ki je dragocenejši od zlata: »Postava tvojih ust je zame boljša kakor

Dragi bratje in sestre v Kristusu. Ko poslušam, da je Božja moč hkrati polna blagosti, v meni nekaj popusti. Navajen sem razmišljati o moči kot o nečem, kar pritisne, kar hitro uredi, kar izkorenini. Bog pa razodeva drugačen obraz: ker je močan, je potrpežljiv; ker ima oblast, daje čas. Očetje bi rekli, da je to znamenje resnične božanskosti — ne naglica, ampak zvestoba, ki dopušča rast. Jezusova prilika o pšenici in ljuljki me vedno znova postavi pred skrivnost: v istem polj

Dragi bratje in sestre, ko poslušam besede preroka, da se Božja beseda nikoli ne vrne k Bogu prazna in brez sadov, v meni vznikne tiha gotovost: nekaj se vedno dogaja, tudi ko tega ne vidim. Kakor dež in sneg, ki neopazno napajata zemljo, tako tudi Beseda pronica v skrite plasti mojega srca. Očetje bi rekli, da Bog deluje v globini, kjer jaz nimam dostopa — in prav tam se začne resnično življenje. Psalm poje o zemlji, ki jo Bog obiskuje in napaja. Ta podoba mi je blizu: ne go

Dragi bratje in sestre, ko poslušam preroka, ki govori: »Sam bom iskal svoje ovce,« se v meni nekaj umiri. Ne zato, ker bi bilo v meni vse na svojem mestu, ampak ker slutim, da moje življenje ne sloni najprej na mojem iskanju Boga, temveč na tem, da On išče mene. To je nežna, a močna resnica: tudi tam, kjer sem razkropljen, izgubljen ali utrujen, On ne odneha. Očetje bi rekli, da je to začetek ozdravljenja srca — spoznanje, da nisem sam v svoji razpršenosti. Psalm mi položi v

Bratje in sestre, ko poslušam o ženi iz Šunéma, ki odpre svoj dom preroku, se v meni prebudi hrepenenje po tej preprosti gostoljubnosti srca. Ne gre za velike stvari, ampak za prostor: narediti v sebi sobo, kjer lahko Bog prebiva. Ona ne išče čudeža, ne zahteva odgovora — preprosto prosi za prostor. In prav tam, v tej tišini sprejemanja, se rodi obljuba novega življenja. V tem dejanju gostoljubnosti prepoznavam evharistično držo. Evharistija ni le tisto, kar se zgodi na oltar

Bratje in sestre, Božja beseda današnje nedelje nas vodi v srčiko duhovnega boja, o katerem tako pogosto govorijo sveti očetje: boj med strahom in zaupanjem, med starim človekom in novim življenjem v Bogu. Prerok Jeremija odkrito spregovori o svoji stiski: obkrožajo ga obrekovanje, izdaja, zasmehovanje. Ne skriva svoje bolečine. A prav v tej temi izreče besede, ki so kakor ogenj: »Gospod je z menoj kakor silen junak.« To ni optimizem, ampak vera, ki se rodi sredi preizkušnje.

V srcu se moj duh srečuje z neskončno milino. V njem odmeva glas s Sinaja: »Vi mi boste kraljestvo duhovnikov in svet narod.« Ta obljuba ni le starodaven spomin, temveč živo delovanje Svetega Duha, ki v mojem srcu oživlja zavest o neprecenljivem dostojanstvu. Bog me/nas ne kliče v suženjstvo, temveč nas na orlovih perutih nosi k sebi, da bi naše bivanje postalo pesem hvaležnosti. Sveti Duh je tisti nevidni prst, ki na tablo našega srca zapisuje postavo ljubezni, v kateri vsak

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. V meni odzvanja klic, namenjen cestninarju Mateju: »Hodi za menoj!« To ni le zgodovinski stavek, temveč dih Svetega Duha, ki v moji notranjosti nenehno prebuja mrtve dele duše in srca. Bog se mi ne razodeva v hrupu zunanjih daritev ali v hladnem izpolnjevanju predpisov, temveč v tisti blagi moči, ki pravi: »Usmiljenja hočem in ne žrtve.« Sveti Duh je nevidni Gost, ki v mojem srcu tke sveti mir, v katerem se prepoznavam kot bolnik, ki p

V tem svetem trenutku, ko se pred menoj razpira skrivnost nad vsemi skrivnostmi, se moje srce sklanja do zemlje, kakor se je sklonil Mojzes na gori Sinaj. Sveto Trojico ne raziskuje razum, temveč jo okuša srce v tišini molitve. Bog se mi ne razodeva kot osamljena moč, temveč kot neskončen krog ljubezni, v katerega sem povabljen sredi svoje majhnosti in krhkosti. Ta Bog je »usmiljen in milostljiv, počasen v jezi in bogat v dobroti«, Bog, ki ne ostaja v nedosegljivih višavah, t

V tej binkoštni skrivnosti, ko ogenj z neba ne požge, temveč razsvetli, se moje srce odpira neskončnemu obzorju božje navzočnosti. »Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.« To ni le pesem, temveč klic iz globine življenja, kjer se srečujeta moja nemoč in božja vsemogočnost. V Jeruzalemu se je zgodil silovit šum, a v mojem srcu Sveti Duh pogosto prihaja kot rahel vetrič, ki prinaša mir tam, kjer so bila vrata do zdaj zaradi strahu za

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen. Ljubljeni bratje in sestre, nahajamo se v svetem in trepetajočem premoru med Gospodovim vnebohodom in obljubljenim prihodom Svetega Duha. Danes z apostoli in Marijo vstopam v gornjo izbo, v tisti prostor notranje tišine in enodušne molitve (Apd 1,14), kjer se človeško pričakovanje sreča z božjo obljubo. To je čas, ko se srce pripravlja, da postane kelih, pripravljen sprejeti ogenj Tolažnika. V evangeliju po Janezu odmeva Kristusova

Dragi bratje in sestre v vstalem Gospodu, v tišini te pete velikonočne nedelje se s svojo molitvijo potapljam v globine evangeljskega besedila, ki nas vabi v srce krščanske skrivnosti. Zaznavam trepet v glasu učencev, ko jim Jezus govori o odhajanju, o pripravljanju prostora in o poti, ki je sami ne poznajo. V duhu Filokalije in krščanske mistične modrosti vem, da Jezusov odgovor – »Jaz sem pot, resnica in življenje« – ni le suhoparna definicija, ampak povabilo v bivanje, k

Na četrto velikonočno nedeljo, ko v meni zveni glas Dobrega pastirja (Jn 10,1–10), se ustavljam na pragu ovčjaka. V duhu Filokalije in notranje zbranosti, ki išče božjo bližino v vsakem utripu srca, zaznavam, da moj klic ni v iskanju novih ideologij, temveč v prepoznavanju Njegovega glasu sredi hrupa sveta. Biti kristjan ne pomeni pripadati religiji, ampak vstopiti v odnos, ki presega smrt. Kristus je vrata – ne le v simbolnem smislu, temveč kot prehod iz biološkega preživet