OSTANITE V MOJI LJUBEZNI

Današnja Božja Beseda me preseneti, kako pogosto Bog deluje tudi tam, kjer ga sam ne pričakujem. Prerok Izaija govori o Kiru, kralju, ki ni pripadal izraelskemu ljudstvu, pa vendar ga Bog imenuje za svojega maziljenca in po njem uresničuje svoje načrte. To mi odpira pomembno vprašanje: ali Boga prepoznam samo tam, kjer ga pričakujem, ali pa mu dopuščam, da me preseneti? Bog ni zaprt v moje predstave, moje načrte in moje verske sheme. Njegova moč je večja od mojih meja. On lah

Današnja Božja beseda pred moje oči postavi vinograd. Prerok Izaija ga opeva z nežnostjo zaljubljenca. Lastnik je storil vse: pripravil zemljo, zasadil najboljšo trto, postavil stolp in stiskalnico. Ničesar ni izpustil. Ko to poslušam, se zavem, da ne govori najprej o Izraelu, ampak tudi o meni. Tudi moje življenje ni naključje. Nekdo ga je ljubil, še preden sem znal izgovoriti njegovo ime. Nekdo je potrpežljivo obdeloval zemljo mojega srca, tudi tedaj, ko tega nisem opazil.

Današnja nedelja nosi poseben pečat. Ob Božji besedi se spominjamo blaženega škofa Antona Martina Slomška. Njegovo življenje me vedno znova nagovori, ker v njem ne vidim predvsem velikega narodnega buditelja, odličnega vzgojitelja ali modrega škofa. Vidim človeka, ki je svoje srce pustil oblikovati Svetemu Duhu. Vse drugo je zraslo iz tega izvira. Svetost se vedno začne v notranjosti. Šele nato postane vidna v besedah, odločitvah in dejanjih. Prerok Ezekiel danes odpre zelo o

Današnja nedelja je nekaj posebnega. Cerkev na Slovenskem usmerja pogled na naše svetniške kandidate. To niso ljudje iz drugega sveta, ampak ljudje iz iste zemlje, po kateri hodim tudi sam. Govorili so isti jezik, poznali podobne skrbi, doživljali razočaranja, bolezni, vojne, nerazumevanje in napore vsakdanjega življenja. Njihova svetost ni nastala zato, ker bi bilo njihovo življenje lažje, ampak zato, ker so dovolili Svetemu Duhu, da jih je počasi oblikoval po Kristusovi pod

Ko poslušam današnje berilo iz Sirahove knjige in Jezusovo priliko o neusmiljenem služabniku, se v meni prebudi zelo človeško vprašanje: zakaj je odpuščanje tako težko? Zakaj se nekatere besede, krivice in izdaje tako globoko usidrajo v srce, da jih nosim s seboj leta in leta? Morda zato, ker odpuščanje ni dejanje spomina, ampak dejanje srca. Spomina ne morem izbrisati. Rane včasih ostanejo. Sveti Duh pa lahko stori nekaj drugega: spremeni način, kako nosim svojo rano. Kar je

Ko poslušam današnji evangelij, se mi zdi, da Jezus govori o nečem zelo občutljivem. Govori o bratu, ki zaide. Govori o pogovoru. Govori o spravi. In vse to se začne z eno samo predpostavko: da mi za drugega človeka ni vseeno. To je veliko več kakor vprašanje pravilnega ravnanja. Gre za vprašanje srca. Če mi nekdo ni več pomemben, ga preprosto odpišem. Če mi je pomemben, iščem pot do njega, tudi kadar je ta pot naporna. Današnji svet je poln paradoksa. Še nikoli nismo imeli t

Današnja Božja beseda me postavi pred eno najtežjih Jezusovih izjav: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi, vzame svoj križ in hodi za menoj.« Te besede zvenijo skoraj tuje svetu, v katerem živim. Vse okoli mene govori o tem, da je sreča v tem, da se izognem naporu, da si življenje čim bolj olajšam, da imam čim več možnosti in čim manj omejitev. Križ se zdi nekaj, kar je treba čim prej odstraniti. Jezus pa o križu govori drugače. Ne kot o kazni. Ne kot o nesmislu. Amp

V današnjem evangeliju Jezus postavi učencem vprašanje, ki ne izgublja svoje moči: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« To ni vprašanje za preizkus znanja. Ni vprašanje, na katero bi bilo mogoče odgovoriti z naučeno definicijo. Jezus ne sprašuje, kaj pravijo drugi, ne zanima ga javno mnenje ali priljubljenost. Pogled usmeri v srce svojih učencev. Tudi sam večkrat opazim, kako hitro govorim o Bogu, ne da bi zares govoril iz srečanja z njim. Vera lahko postane zbirka lepih misli, nava

Današnji evangelij me vedno nekoliko preseneti. Kanaanska žena pride k Jezusu s prošnjo za svojo hčer. Njena bolečina je resnična, njena prošnja iskrena, Jezus pa sprva molči. Nato izgovori besede, ki jih ni lahko poslušati. Če bi evangelij končal na tem mestu, bi ostal zmeden. Toda ne konča se tam. Žena ostane. Ne odide užaljena, ne zapre svojega srca. Njena vera gre globlje od prvih vtisov. Na koncu Jezus izreče besede občudovanja: »O žena, velika je tvoja vera!« V tej ženi

Ko obhajamo praznik Marijinega vnebovzetja, se v meni vedno znova prebudi občutek velikega upanja. Današnji praznik ne govori najprej o Mariji, ampak o tem, kaj Bog pripravlja človeku. Marija je prva med odrešenimi, prva, pri kateri se je v polnosti pokazalo, kam vodi Kristusova velika noč. Njeno poveličano telo je kakor odprto okno v prihodnost, skozi katero lahko uzrem cilj svojega življenja. V Knjigi razodetja se prikaže žena, obdana s soncem, z luno pod nogami in z vencem

Ko berem današnje berilo o preroku Eliju, se mi zdi, kakor da gledam človeka, ki je prišel do roba svojih moči. Za njim so veliki dogodki na gori Karmel, pred njim pa strah, razočaranje in osamljenost. Zateče se v votlino. Kolikokrat tudi sam poznam takšne votline. Navzven je življenje lahko urejeno, človek opravlja svoje delo, izpolnjuje dolžnosti, skrbi za družino, hkrati pa v sebi nosi utrujenost, ki je drugi ne opazijo. Bog pride k Eliju. Toda ne v viharju. Ne v potresu.

Dragi bratje in sestre, današnja Božja beseda me postavlja pred veliko skrivnost Božje radodarnosti. Prerok Izaija kliče: »Pridite k vodi vsi, ki ste žejni.« Ta klic ni namenjen samo ljudem nekega davnega časa. Odmeva tudi danes, sredi sveta, ki ima na voljo skoraj vse, pa vendar ostaja žejen. Žejen smisla, bližine, zaupanja, miru in ljubezni. Tudi v naši Sloveniji se srečujem s to žejo. Mnogi imajo streho nad glavo, dostop do informacij, številne možnosti za delo in prosti č

V srcu nosim tiho hvaležnost za sveto Ano, po kateri je dobila ime tudi moja pokojna mati. Božja beseda nas danes objame z nežnostjo in globino, ki jo čutim v vsem telesu. Salomon v prvem berilu prosi za modro in poslušno srce. Ne prosi za bogastvo, moč ali dolgo življenje, temveč za srce, ki zna poslušati. To je srce, ki se odpira daru, ki prihaja od zgoraj. Psalmist pa poje o Božji postavi kot o zakladu, ki je dragocenejši od zlata: »Postava tvojih ust je zame boljša kakor

Dragi bratje in sestre v Kristusu. Ko poslušam, da je Božja moč hkrati polna blagosti, v meni nekaj popusti. Navajen sem razmišljati o moči kot o nečem, kar pritisne, kar hitro uredi, kar izkorenini. Bog pa razodeva drugačen obraz: ker je močan, je potrpežljiv; ker ima oblast, daje čas. Očetje bi rekli, da je to znamenje resnične božanskosti — ne naglica, ampak zvestoba, ki dopušča rast. Jezusova prilika o pšenici in ljuljki me vedno znova postavi pred skrivnost: v istem polj

Dragi bratje in sestre, ko poslušam besede preroka, da se Božja beseda nikoli ne vrne k Bogu prazna in brez sadov, v meni vznikne tiha gotovost: nekaj se vedno dogaja, tudi ko tega ne vidim. Kakor dež in sneg, ki neopazno napajata zemljo, tako tudi Beseda pronica v skrite plasti mojega srca. Očetje bi rekli, da Bog deluje v globini, kjer jaz nimam dostopa — in prav tam se začne resnično življenje. Psalm poje o zemlji, ki jo Bog obiskuje in napaja. Ta podoba mi je blizu: ne go

Dragi bratje in sestre, ko poslušam preroka, ki govori: »Sam bom iskal svoje ovce,« se v meni nekaj umiri. Ne zato, ker bi bilo v meni vse na svojem mestu, ampak ker slutim, da moje življenje ne sloni najprej na mojem iskanju Boga, temveč na tem, da On išče mene. To je nežna, a močna resnica: tudi tam, kjer sem razkropljen, izgubljen ali utrujen, On ne odneha. Očetje bi rekli, da je to začetek ozdravljenja srca — spoznanje, da nisem sam v svoji razpršenosti. Psalm mi položi v

Bratje in sestre, ko poslušam o ženi iz Šunéma, ki odpre svoj dom preroku, se v meni prebudi hrepenenje po tej preprosti gostoljubnosti srca. Ne gre za velike stvari, ampak za prostor: narediti v sebi sobo, kjer lahko Bog prebiva. Ona ne išče čudeža, ne zahteva odgovora — preprosto prosi za prostor. In prav tam, v tej tišini sprejemanja, se rodi obljuba novega življenja. V tem dejanju gostoljubnosti prepoznavam evharistično držo. Evharistija ni le tisto, kar se zgodi na oltar

Bratje in sestre, Božja beseda današnje nedelje nas vodi v srčiko duhovnega boja, o katerem tako pogosto govorijo sveti očetje: boj med strahom in zaupanjem, med starim človekom in novim življenjem v Bogu. Prerok Jeremija odkrito spregovori o svoji stiski: obkrožajo ga obrekovanje, izdaja, zasmehovanje. Ne skriva svoje bolečine. A prav v tej temi izreče besede, ki so kakor ogenj: »Gospod je z menoj kakor silen junak.« To ni optimizem, ampak vera, ki se rodi sredi preizkušnje.

V srcu se moj duh srečuje z neskončno milino. V njem odmeva glas s Sinaja: »Vi mi boste kraljestvo duhovnikov in svet narod.« Ta obljuba ni le starodaven spomin, temveč živo delovanje Svetega Duha, ki v mojem srcu oživlja zavest o neprecenljivem dostojanstvu. Bog me/nas ne kliče v suženjstvo, temveč nas na orlovih perutih nosi k sebi, da bi naše bivanje postalo pesem hvaležnosti. Sveti Duh je tisti nevidni prst, ki na tablo našega srca zapisuje postavo ljubezni, v kateri vsak

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. V meni odzvanja klic, namenjen cestninarju Mateju: »Hodi za menoj!« To ni le zgodovinski stavek, temveč dih Svetega Duha, ki v moji notranjosti nenehno prebuja mrtve dele duše in srca. Bog se mi ne razodeva v hrupu zunanjih daritev ali v hladnem izpolnjevanju predpisov, temveč v tisti blagi moči, ki pravi: »Usmiljenja hočem in ne žrtve.« Sveti Duh je nevidni Gost, ki v mojem srcu tke sveti mir, v katerem se prepoznavam kot bolnik, ki p