OSTANITE V MOJI LJUBEZNI

Današnja Božja beseda me povabi, da pogled dvignem nekoliko dlje od tega, kar vidim s svojimi očmi. Pavel z veliko odločnostjo zapiše: »Kristus je vstal od mrtvih.« Če tega ne bi bilo, bi bila vera le lepa misel ali tolažilna ideja. Toda vstajenje pomeni, da je življenje močnejše od smrti, ljubezen močnejša od sovraštva in upanje močnejše od obupa. Sveti Duh prav to resnico počasi vtiskuje v moje srce. Ne kot teorijo, ampak kot dih novega življenja. Evangelij predstavi nekaj

Današnji evangelij me povabi v hišo farizeja Simona. Tam sedita dva človeka, ki sta Jezusu zelo blizu, vendar ga vidita popolnoma različno. Simon ga sprejme v svojo hišo, žena pa ga sprejme v svoje srce. Simon razmišlja o tem, kakšna je ta žena. Žena razmišlja samo o tem, kdo je Jezus. Prav v tem je velika razlika. Ko bere Pavel o svojem življenju, ne skriva preteklosti. Iskreno pove, da je preganjal Cerkev. Nato doda stavek, ki ga vedno znova nosim v sebi: »Po Božji milosti

Današnja Božja beseda me ustavi pred vprašanjem, kaj v mojem življenju zares ostane. Pavel zapiše najlepšo hvalnico ljubezni. Ob njej hitro pomislim na velike življenjske trenutke, vendar se zdi, da govori predvsem o vsakdanjih, skoraj neopaznih odločitvah. Ljubezen je potrpežljiva. Ljubezen je dobrotljiva. Ne išče svojega. Kolikokrat se izkaže, da največji boj ne poteka zunaj mene, ampak v mojem srcu, kjer se srečujeta želja po tem, da bi bil v središču, in tiho vabilo, da n

Današnja Božja beseda me vodi v srce Božjega sočutja. Evangelist Luka zapiše, da je Jezus zagledal vdovo iz Naima in da se mu je zasmilila. Vse se začne z enim pogledom. Preden izreče besedo, preden se zgodi čudež, Jezus vidi človeka. Njegovo srce se ustavi ob bolečini drugega. Kolikokrat hitim mimo ljudi, ne da bi zares opazil, kaj nosijo v sebi. Sveti Duh počasi zdravi moj pogled, da bi v drugem prepoznal več kot le obraz ali vlogo. Pokliče me k srečanju. Pavel danes sprego

Praznik povišanja svetega križa se mi vedno zdi nekoliko nenavaden. Svet običajno povzdiguje moč, uspeh in zmago. Cerkev pa danes povzdiguje križ. Na prvi pogled je to znamenje poraza, v resnici pa je kraj, kjer se razodene najgloblja Božja ljubezen. Jezus ne zmaga tako, da uniči svoje nasprotnike, ampak tako, da do konca ostane zvest ljubezni. V puščavi so Izraelci gledali bronasto kačo in ostali živi. Jezus ta dogodek poveže s seboj: kdor pogleda nanj, povišanega na križu,

Današnja Božja beseda me pripelje do izvira mojega življenja. Jezus pravi, da dobro drevo rodi dobre sadove. Sadovi ne nastanejo zaradi napora vej, ampak zato, ker drevo živi iz zdravih korenin. Ko pogledam svoje besede, svoje odločitve in svoje odnose, hitro ugotovim, da so sad tega, kar nosim v srcu. Sveti Duh se zato ne ustavlja pri zunanjosti. Tiho se spušča h koreninam mojega življenja. Pavel v prvem pismu Korinčanom govori o keli hu blagoslova in o kruhu, ki ga lomimo.

Današnja Božja beseda me povabi, da najprej pogledam vase. Jezus govori o iveri in brunu, o slepem, ki vodi slepega. Zelo hitro opazim pomanjkljivosti drugih, veliko težje pa prepoznam tisto, kar v meni zastira pogled. Prav tam se začne resnična svoboda. Sveti Duh ne prihaja zato, da bi mi pokazal napake drugih, ampak da bi razsvetlil moje srce. Njegova svetloba ni ostra. Podobna je jutranji zarji, ki tiho razkriva pokrajino. Pavel v pismu Korinčanom spregovori o notranji dis

Današnji evangelij me vedno znova preseneti. Jezus ne govori o ljudeh, ki jih je lahko ljubiti, ampak o sovražnikih, o tistih, ki ranijo, zavračajo ali ne razumejo. Če bi ostal samo pri svojih močeh, bi se mi te besede zdele skoraj nedosegljive. Potem pa se spomnim, da Jezus nikoli ne vabi v življenje, ki bi ga človek ustvaril sam. Podarja tudi Duha, ki počasi spreminja srce. Apostol Pavel danes zapiše, da »spoznanje napihuje, ljubezen pa zida«. Ta stavek me pogosto spremlja.

Današnja Božja beseda me nežno sprašuje, kje je zasidrano moje srce. Pavel zapiše, da podoba tega sveta mineva. Ne želi zmanjšati vrednosti zemeljskega življenja, ampak mi odpira pogled proti temu, kar ostaja. Tako hitro se zgodi, da svojo varnost gradim na zdravju, uspehu, premoženju ali načrtih. Potem pride en sam dogodek in vse se zamaje. Sveti Duh pa v meni gradi nekaj, česar nobena kriza ne more porušiti – odnos z živim Kristusom. Jezus v evangeliju izreče blagre in tudi

Praznik Marijinega rojstva me vsako leto spomni, da Bog svoje največje načrte pogosto začne zelo tiho. Rojstvo deklice v majhnem izraelskem kraju ni pritegnilo pozornosti sveta. Nihče ni slutil, da se v tem otroku odpira novo poglavje zgodovine odrešenja. Bog ne potrebuje velikih odrov. Rad začenja tam, kjer človek vidi le običajen dan. Evangelij našteva dolg rodovnik. Na prvi pogled se zdi, da gre le za seznam imen. Toda za vsakim imenom je zgodba, polna svetlobe in senc, zv

Današnja Božja beseda me postavi pred vprašanje, kaj v mojem srcu ostaja živo in kaj je že otrpnilo. Pavel govori o starem kvasu, ki neopazno prežema vse testo. Ne ustavi se pri zunanjih dejanjih, ampak seže globlje. Zlo se pogosto ne začne z velikimi padci. Začne se z majhnimi popuščanji, z mislijo, da nekaj ni pomembno, z navado, ki počasi zasede prostor v srcu. Sveti Duh prihaja prav tja, kjer sam pogosto ne pogledam. Ne zato, da bi me obtožil, ampak da bi me osvobodil. V

Današnja Božja beseda me vodi k vprašanju, iz česa v resnici živim. Pavel z veliko iskrenostjo piše Korinčanom, da apostolsko življenje ni pot časti in uspeha. Govori o sebi kot o človeku, ki je pogosto nerazumljen, prezrt in celo zasramovan. Pa vendar iz njegovih besed ne veje zagrenjenost. Srce ostaja svobodno, ker ve, komu pripada. Prav tam prepoznam tiho delo Svetega Duha. Kadar svoje vrednosti ne gradim na mnenju ljudi, ampak na Božji ljubezni, se v meni rodi mir, ki ga

Današnja Božja beseda me nežno ustavi pri vprašanju, ki si ga pogosto ne zastavim: ali res dopuščam Bogu, da v meni ustvarja nekaj novega? Jezus v evangeliju govori o novem vinu in starih mehih. Ne gre za to, da bi zavrgel staro, ampak da srce postane dovolj prožno za življenje, ki ga prinaša Bog. Včasih se oklepam svojih predstav, svojih navad in celo svojih podob o Bogu. Sveti Duh pa vedno odpira prostor za nekaj globljega. Njegova novost ni hrupna, ampak živa. Pavel pravi,

Današnja Božja beseda me povabi, da ne ostanem na obali svojih izkušenj. Peter je celo noč delal in ni ujel ničesar. To prazno mrežo dobro poznam tudi sam. Včasih jo prinesem iz družine, kjer pogovor ni stekel. Drugič iz službe, kjer trud ostane neopažen. Spet kdaj iz molitve, v kateri se zdi, da Bog molči. Prav v takšno praznino vstopi Jezus in izgovori preproste besede: »Odrini na globoko.« Te besede niso povabilo k večjemu naporu, ampak k večjemu zaupanju. Peter ni razumel

Današnja Božja beseda me povabi, da pogledam, od kod v resnici prihaja rast. Pavel iskreno pove Korinčanom, da so še vedno otroci v veri. Govori o sebi in Apolu zelo preprosto: eden sadi, drugi zaliva, rast pa daje Bog. Te besede me razbremenijo. Kolikokrat bi rad takoj videl sadove svojega dela, svoje molitve ali svojih prizadevanj. Bog pa deluje drugače. Njegovo delo pogosto zori v tišini, daleč od mojih oči. V evangeliju Jezus ozdravi Petrovo taščo. Ko vstane, začne streči

Današnja Božja beseda mi razkriva, da obstaja pogled, ki presega zgolj človeško razmišljanje. Pavel pravi, da »Božjih globin ne pozna nihče razen Božjega Duha«. Kolikokrat skušam življenje razumeti samo z razumom, izkušnjami ali načrti. Ko pa se vse podre, ugotovim, da obstaja modrost, ki je ni mogoče izračunati. Sveti Duh ne ponuja vedno hitrih odgovorov, ampak odpira srce, da začne gledati z Božjimi očmi. V evangeliju Jezus spregovori v shodnici in ljudje začutijo, da njego

Današnja Božja beseda me povabi k preprostosti. Pavel Korinčanom prizna, da mednje ni prišel z bleščečimi govori ali s človeško modrostjo. Prišel je z enim samim zakladom – s Kristusom, in to križanim. Njegova moč ni bila v prepričljivosti besed, ampak v delovanju Svetega Duha. To me osvobaja. Kolikokrat mislim, da bom Boga našel šele takrat, ko bom razumel vse odgovore ali znal vse razložiti. Pavel pa kaže, da vera raste tam, kjer se človek odpre Božji navzočnosti. Tudi Jezu

Ko poslušam današnja berila, me vedno znova preseneti Božji pogled. Pavel pravi, da si Bog pogosto izbira tisto, kar se svetu zdi majhno, šibko in nepomembno. Evangelij pa govori o talentih, ki jih gospodar zaupa svojim služabnikom. Na prvi pogled se zdi, da gre za zgodbo o sposobnostih, v resnici pa govori o zaupanju. Gospod najprej zaupa človeku, šele nato od njega nekaj pričakuje. Kolikokrat živim, kakor da je vse odvisno od mojih moči. Takrat se hitro primerjam z drugimi.

Današnja Božja beseda me postavi pred dve podobi. Pavel govori o križu, ki se mnogim zdi nespamet, Jezus pa pripoveduje o desetih devicah, ki čakajo ženina. Na prvi pogled se zdi, da med njima ni povezave, vendar obe govorita o srcu, ki zna čakati v veri. Križ in svetilka razkrivata isto skrivnost: življenje dozori tam, kjer človek vztraja v zvestobi tudi tedaj, ko ne vidi takojšnjega odgovora. Ob priliki o devicah se vprašam, kaj je olje, ki ohranja svetilko prižgano. V njem

Današnja Božja beseda me povabi v držo budnosti. Jezus ne govori o strahu pred prihodnostjo, ampak o srcu, ki ostaja odprto za Gospodov prihod. Budnost ni napetost, ampak notranja zbranost. Je življenje, v katerem želim prepoznati Boga v vsakdanjih trenutkih, ki se na prvi pogled zdijo povsem običajni. Apostol Pavel na začetku Prvega pisma Korinčanom z veliko hvaležnostjo govori o milosti, ki jo je Bog podaril skupnosti. Posebej me nagovori njegova gotovost, da bo Kristus svo