OSTANITE V MOJI LJUBEZNI

Danes vstopam v dan s težko podobo iz Prve knjige o Samuelu: Izraelci so poraženi, skrinja zaveze je ugrabljena, v taboru vlada obup. V duhu Filokalije in modrosti vzhodnih očetov v tem vidim svoje notranje stanje, ko se zanašam na zunanje oblike in gotovosti, moje srce pa je daleč od Živega Boga. Izraelci so mislili, da jih bo zgolj fizična prisotnost skrinje rešila pred sovražnikom, ne da bi spremenili svoja srca. Tudi jaz se pogosto ujamem v to past. Mislim, da sem varen

Danes stojim pred podobo mladega Samuela, ki sredi noči sliši šepet. V duhu Filokalije  in modrosti vzhodnih očetov razumem, da Bog ne vpije, ampak trka na vrata mojega srca v trenutkih najgloblje tišine. Samuel spi, ko ga Bog pokliče. Njegov učitelj Eli je star in njegov vid peša. V tem vidim svojo situacijo: moje zunanje oči so pogosto zaslepljene od bliskanja sodobnih ideologij, od nenehnega toka informacij in družbenih omrežij, ki mi narekujejo, kaj naj si mislim o svetu,

Božja beseda nas popelje v prostor avtoritete , ki ne izvira iz moči ali prisile, temveč iz globoke, molčeče povezanosti z Virom življenja. V duhu Filokalije  je to prehod od hrupa lastnih misli k sili Božjega Logosa. Ana v templju moli v tišini. Njene ustnice se premikajo, glasu pa ni slišati. Eli, visoki duhovnik, jo napačno sodi, misleč, da je pijana. Ana prakticira to, kar puščavski očetje imenujejo »skrita molitev uma v srcu«. Njena avtoriteta ne izvira iz zunanjega polo

Božja beseda vabi v prelom in prehod od »starih mrež« naših navezanosti k svobodi tistih, ki slišijo Božji klic sredi hrupa sveta. Zgodba o Ani, materi preroka Samuela, nam razkriva globoko človeško bolečino – občutek neizpolnjenosti in osamljenosti sredi nerazumevanja. Ana trpi zaradi neplodnosti, svet okoli nje pa njeno bolečino še stopnjuje s posmehom. Duhovni očetje in matere učijo, da je bolečina srca lahko ali strup, ki nas zagreni, ali pa »ralo«, ki srce odpre za Boga

Danes nas Božja beseda sooča z neizprosnim, a osvobajajočim vprašanjem: Ali v svojem bratu vidim božjo ikono ali le oviro za svoje ideje?  V duhu Filokalije  je krščanstvo pot nenehnega celjenja razkola med našim »ljubim Boga« in našim ravnanjem z bližnjim. Apostol Janez je neposreden: »Kdor ne ljubi svojega brata, ki ga vidi, ne more ljubiti Boga, ki ga ne vidi.« Očetje iz Filokalije pravijo, da ne moremo zgraditi hiše od strehe navzdol; temelj je ljubezen do bližnjega, str

Danes nas Božja beseda vabi v osrčje boja, ki ga vsak dan bijemo sredi sveta: boj med strahom in ljubeznijo.  V duhu Filokalije  je to boj za to, kje bo prebival naš um – v viharju zunanjih groženj ali v zavetju Božjega prijateljstva. Apostol Janez nam daje ključ za preživetje v današnji družbi: »V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen izganja strah.«  S trah pred prihodnostjo , strah pred tem, kam gre ta svet, in strah pred lažnimi ideologijami, ki spodkopavajo temelje

Danes nas Božja beseda popelje v samo jedro krščanskega bivanja: v sočutje, ki se ne konča pri besedah, ampak postane kruh.  V duhu Filokalije  to ni le etično dejanje, temveč sad očiščenega srca, ki v drugem ne vidi tekmeca ali tujca, temveč ljubljenega brata. Apostol Janez nam postavlja ogledalo: »Ljubezen je v tem: ne da smo mi ljubili Boga, ampak da je on ljubil nas.« V Filokaliji nas očetje učijo, da je človekovo srce kot studenec, ki je pogosto zasut s peskom sebičnost

V duhu Filokalije  (Dobrotoljublja), te zakladnice modrosti o očiščenju srca in nenehni molitvi, nas Božja beseda 7. januarja vabi k najpomembnejšemu delu: k varovanju srca  ( nepsis ) in razločevanju duhov sredi hrupa sveta. Apostol Janez nas opozarja: »Ne verjemite vsakemu duhu, ampak duhove preizkušajte, ali so od Boga.«  V Filokaliji nas očetje učijo, da vsaka misel ( logismos ), ki vstopi v naš um, ni naša in ni nujno dobra. Danes smo preplavljeni z »duhovi« časa – ideol

Danes, ko obhajamo praznik Gospodovega razglašenja, nas Božja beseda vabi, da dvignemo oči od svojih utrujenih stopal in zagledamo Zvezdo. Vzhodna krščanska tradicija ta praznik razume kot Teofanijo  – razodetje Boga celotnemu vesolju. Ne gre le za spomin na tri modre, ampak za trenutek, ko se v temo sveta zareže neugasljiva Luč. Prerok Izaija kliče: »Vstani,... zasij, kajti prišla je tvoja luč !«  Hkrati pa odkrito prizna: » temà pokriva zemljo in meglà ljudstva .«  Ta opis

Božja beseda nas postavlja pred temeljno izbiro: ali bomo sledili logiki Kajna , ki v drugem vidi grožnjo, ali logiki Filipa , ki vabi k srečanju. V času, ko lažne ideologije pod krinko »napredka« pogosto razbijajo skupnost in razvrednotijo svetost življenja, nam današnji odloki ponujajo duhovni protistrup. »Kdor ne ljubi, ostaja v smrti.« Današnje ideologije pogosto delujejo po »Kajnovem principu« – drugega človeka (nerojenega, ostarelega, drugače mislečega) spremenijo v ob

Novo leto se je komaj dobro začelo, a svetovni hrup ne pojenja. Morda se zdi, da se »norost«, o kateri sva govorila, le še stopnjuje. Toda današnja Božja beseda nas ustavlja in nam podarja sidro. Janez nam danes pravi: »Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče, da bi se imenovali Božji otroci – in to tudi smo.«  V letu 2026 nas bodo prepričevali, da smo le produkti svojih genov, nevronov ali algoritmov. Božji Duh pa nas spominja na našo cerkveno hipostazo . Krst ni le obr

Dragi bratje in sestre v Kristusu, danes, 2. januarja, ko se praznični blišč počasi umika vsakdanu leta 2026, nam Cerkev pred oči postavlja dva velikana duha: sv. Bazilija Velikega in sv. Gregorja Nacianškega . Bila sta »dve telesi, a ena duša«, ki sta v 4. stoletju sredi viharjev arijanstva in poganskega upada branila Božanstvo Logosa. Današnja berila ( 1 Jn 2,22-28; Ps 98; Jn 1,19-28 ) nas sprašujejo isto, kar so spraševali Janeza Krstnika v puščavi: »Kdo si ti?«  In kje st

Dragi bratje in sestre, vstopili smo v leto 2026. Ko se ozremo okoli sebe, se zdi, da se svet, ki ga poznamo, krha in ruši. Evropa se zdi ujeta v spiralo nerazumskih odločitev, besednjak »priprav na vojno« je postal naš vsakdan, etična vprašanja evtanazije in splava razkrajajo svetost življenja, tragedije migracij pa nam nastavljajo ogledalo naše nemoči. Današnja berila (4 Mz 6,22-27; Ps 67; Gal 4,4-7; Lk 2,16-21) ob prazniku Marije, Božje Matere , prinašajo sporočilo, ki je

Na predvečer Novega leta 2027 nas liturgija obdaja z izjemno močnimi berili: 1 Jn 2,18-21 , ki nas postavlja v »poslednji čas«, Ps 96,1-2.11-12.13 , ki nas kliče k svetovni Evharistiji, in k molitvi večne himne Jn 1,1-18 , ki razglaša božanskost Utelešene Besede. Ko se oziramo na preteklo leto in pričakujemo prihodnje, nas ta berila utrjujejo v spoznanju, da je naš čas že vpet v večnost Kristusa, Logosa . Apostol Janez dramatično oznanja: » Otroci, poslednji čas je! « To ni č

Danes, ko se bližamo koncu še enega leta in nas liturgija vodi k branju 1 Jn 2,12-17, Ps 96,7-10 in Lk 2,36-40, smo poklicani k globokemu razločevanju med tem, kar mineva, in tem, kar je večno. Ta berila nas spodbujajo, da preverimo, kje je usidrano naše srce – v minljivem svetu ali v Življenju, skritem v Bogu. Apostol Janez nagovarja Cerkev kot celoto – otroke, mladeniče in očete – in poudarja, da smo vsi že dosegli ključno stopnjo v Kristusu: odpuščeni so nam grehi, premaga

»Kdor pravi, da prebiva v luči, a sovraži svojega brata, je do zdaj še v temi.« (1 Jn 2,9) Današnja Božja beseda nas postavlja pred temeljno vprašanje krščanskega življenja: Ali naša vera resnično preobraža naša dejanja in odnose? Janez jasno pove: Spoznanje Boga ni abstraktna teorija, ampak izpolnjevanje Njegovih zapovedi. Kdor trdi, da pozna Boga, a ne živi v skladu z Njegovo zapovedjo ljubezni, je lažnivec. Naša hoja v Luči se ne kaže v tem, kaj govorimo, ampak v tem, kako

Tema: Življenje v Luči – Od dotika Logosa do notranje hesihije Kar smo slišali, kar smo videli na lastne oči, kar smo opazovali in česar so se dotaknile naše roke – to vam oznanjamo o Besedi življenja. (1 Jn 1,1) Sv. Janez Evangelist, teolog in ljubljeneni učenc, nas neposredno uvaja v srce pravoslavne duhovnosti, katere dragoceni izraz je Filokalija (ljubezen do lepega/dobrega). Janez je v svojem življenju in evangeliju postal priča Logosa – utelešene Besede in Življenja sam

Odlomka: Apd 6,8–10;7,54–60; Mt 10,17–22 Štefan, poln milosti in moči, stoji pred sodniki: »Ne morem se upirati modrosti in Duhu, po katerem govori.« (Apd 6,10) Ko ga kamnajo, moli: »Gospod Jezus, sprejmi mojega duha! … Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« (Apd 7,59–60) Jezus pa v evangeliju napoveduje: »Varujte se ljudi! … Zaradi mojega imena vas bodo vsi sovražili. Kdor pa vztraja do konca, ta bo rešen.« (Mt 10,17.22) V pravoslavni duhovnosti, kjer je mučeništvo vrhunec th

Odlomka:  2 Sam 7,1-5.8b-12.14a.16; Lk 1,67-79 Zaharijev Benedictus (Lk 1,68-79) se konča z gledanjem sonca: »... po prisrčnem usmiljenju našega Boga,  zaradi katerega nas bo  obiskalo vzhajajoče sonce z višave, da razsvetli vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, in naravna naše noge na pot miru. .« Sonce z višave je v Filokaliji nestvarjena Luč. Adventni teden nas pripravlja, da postanemo sposobni videti to Sonce (Kristusa) v temi sveta in v lastni duši. Gledanje tega Sonca

Odlomka: Mal 3,1-4.23-24; Lk 1,57-66 Svobodna sinergija in poslušnost sta najvišja oblika lepote. Danes beremo o rojstvu Janeza Krstnika. Dogodek razkrije sinergijo (so-delovanje) med človeško in Božjo voljo. Zaharija, ki je bil zaradi nevere nem , spet spregovori (Lk 1,64) šele takrat, ko se podredi Božji volji glede imena otroka. Filokalija nas uči, da je največja lepota v srcu, kjer ni več notranjega konflikta. Naša volja in Božja volja zvenita kot simfonija. To zahteva p