OSTANITE V MOJI LJUBEZNI

Ko stojim pred skrivnostjo smrti in se spominjam tistih, ki so odšli pred menoj, v sebi začutim, kako me Sveti Duh vabi k isti gotovosti, ki jo je izrekel Job: vem, da moj Odrešenik živi, in da bom v svojem telesu videl Boga. Ta gotovost ni oddaljena misel, temveč živo upanje, ki me drži, ko se soočam z izgubo in z vprašanjem, kam gredo tisti, ki jih imam rad. V meni se prebuja ista želja, ki jo poje psalmist: eno prosim od Gospoda, da bi prebival v njegovi hiši vse dni svoje

Ko stojim pred tem velikim mnoštvom svetih, ki ga gledam v razodetju, oblečenega v bela oblačila in z palmami v rokah, v sebi začutim, kako me Sveti Duh vabi, da prepoznam isto resničnost v lastnem življenju. Ti, ki prihajajo iz velike stiske in so oprali svoja oblačila v krvi Jagnjeta, niso oddaljeni junaki, temveč obrazi tistih, ki so se prepustili Božji ljubezni sredi ranjenosti sveta. V meni se prebuja isto hrepenenje, da bi bil tudi jaz med njimi, ne zaradi lastnih zaslu

Pavel se veseli, da se Kristus oznanja, tudi če so motivi mešani. Tudi mene Sveti Duh vabi k isti svobodi. V meni prebuja hrepenenje po živem Bogu, kakor žejni jelen hrepeni po potokih voda. Mojo dušo žeja po njem, in v tem hrepenenju odkrivam, da me On sam drži, tudi ko sem razpet med željo po tem, da bi bil že z njim, in klicem, da ostanem tukaj zaradi tistih, ki jih imam rad. V Evharistiji, kjer prejmem njegovo Telo, se to hrepenenje uteleša. Tam me On napolni s svojo navz

Ko sprejemam pozdrav apostola in njegovo hvaležnost za skupnost, v sebi začutim, kako me Sveti Duh vabi, da se tudi jaz odprem isti rasti v ljubezni. Ta ljubezen ni le čustvo, temveč se poglablja v spoznanju in razločevanju, da bi moje srce postajalo vse bolj čisto in zvesto do dneva Kristusa. V meni se prebuja hvaležnost za Božja dela, ki so velika in vredna občudovanja, za njegovo pravičnost, ki traja večno, in za zvestobo, s katero me hrani in se spominja svoje zaveze. Odk

V boju, ki ga vsak dan občutim v sebi in okoli sebe, odkrivam, da moja resnična moč ne izhaja iz mojih lastnih naporov, temveč iz tega, da se pustim obleči v Kristusovo moč. Sveti Duh me vodi, da prepoznam, kako me Gospod sam postavlja kot trdnjavo, kot skalo, na kateri stojim, ko se okoli mene dvigajo valovi skrbi, strahov in skušnjav. On je tisti, ki me ščiti, ki me uči hoditi v zvestobi, in v meni prebuja novo pesem hvaležnosti, tudi ko se zdi, da me svet želi odvrniti od

Kot krščen in duhovnik v službi krščenih, v sebi nosim tiho radost, da nisem več tujec, ampak del Božje hiše, zgrajene na temelju apostolov, kjer je Kristus sam vogalni kamen. V noči molitve, ko se Jezus na gori predaja Očetu, prepoznam svojo lastno pot: tudi jaz se v tišini pred Tabernakljem odpiram Svetemu Duhu, ki me postopoma vgrajuje v živi tempelj. Evharistija postaja kraj, kjer se ta gradnja dogaja – Kristusovo telo me povezuje z vsemi, ki so že bili poklicani, in z ti

V meni se prebuja tiha gotovost, da Božje kraljestvo raste iz najmanjšega zrna. Ko se v Evharistiji srečam s Kristusom, ki se je dal za Cerkev, občutim, kako Sveti Duh v meni razširja isto ljubezen, ki moža in ženo vabi, da se drug drugemu podrejata v spoštovanju. Tako postajam deležen skrivnosti, kjer se malo kvasa skrije v moko vsakdana in počasi preobrazi vse, kar sem. Ko se oče zvečer usede za mizo z družino in vidi, kako se otroci igrajo ob mizi, medtem ko žena pripravlj

Bog me vabi, da postanem kakor drevo, zasajeno ob tekočih vodah. V svojem srcu čutim, kako Sveti Duh nežno oblikuje to notranjo pokončnost, da bi se lahko dvignil iz vsega, kar me upogiba. Ko se sklanjam k Evharistiji, kjer Kristus postaja moj vsakdanji kruh, se v meni prebuja ista svetloba, ki je ženo, osemnajst let upognjeno, spet postavila pokonci. V njenem ozdravljenju prepoznam lastno zgodbo: tudi jaz nosim bremena, ki me silijo gledati le tla, a v občestvu z Njim se poč

Gospod me po pismu Efežanom vabi, naj ne živim več v praznosti svojega uma, temveč sprejmem milost, ki mi je podarjena po meri Kristusovega daru, saj me prav ta milost gradi v telesu Cerkve, da dosežem zrelost in rast v ljubezni. Ko se oziram proti Gospodovemu hišnemu pragu, v besedah psalma o prihodu v jeruzalemske hiše prepoznavam globoko hrepenenje po domu in miru, ki ga išče moje nemirno srce. Patristična tradicija v tem mestu miru vidi skrivnost občestva in prebivališča

Ko poslušam Pavlov poziv k edinosti, se sprašujem, ali s svojim načinom življenja gradim mostove ali postavljam zidove. Edinost ne pomeni, da imamo vsi enako mnenje, ampak da nas povezuje Kristus, ki nas po Svetem Duhu odpira za potrpežljivost, ponižnost in ljubezen. Psalm me spomni, da je vse, kar obstaja, Božje in da tudi človek, s katerim se ne strinjam, pripada Bogu. Jezusove besede o prepoznavanju znamenj časa pa me vabijo, da ne ostajam slep za to, kar se dogaja v meni

Ob poslušanju sv. Pavla, si želim, da bi Kristus po Svetem Duhu prebival v mojem srcu in me ukoreninil v ljubezni. Tako pogosto iščem moč v tem, da imam prav, da me drugi spoštujejo in da se stvari odvijajo po mojih pričakovanjih. Toda prava moč raste iz odnosa z Bogom, ki me sprejema tudi v moji nepopolnosti in me postopoma odpira za druge. Jezusove besede, da ni prišel prinesti miru, ampak razdeljenost, me vznemirjajo. Ne govori o nasilju ali sovraštvu kot svojem cilju, tem

Pavel mi razkriva, da mi je Bog zaupal veliko več kot le skrb zase in za svojo prihodnost. Po Kristusu sem postal deležen Božje bližine in poklican, da jo prinašam v odnose z ljudmi. Sveti Duh mi pomaga razumeti, da darovi, sposobnosti in odgovornosti niso namenjeni moji pomembnosti, ampak služenju življenju. Jezusove besede o budnosti me zato ne navdajajo s strahom pred njegovim prihodom, ampak me vabijo, da pogledam, kako živim danes. Ali sem zvest v majhnih stvareh? Ali lj

Pavlove besede v meni prebujajo hvaležnost, da po Kristusu nisem več tujec, ampak član Božje družine. Kristus je podrl zid, ki ločuje človeka od človeka, in iz nas, ki smo si pogosto oddaljeni, ustvarja eno občestvo. Sveti Duh gradi v meni prostor, v katerem lahko sprejmem drugačnega človeka, ne da bi se odpovedal resnici ali se zaprl v lastno prepričanje. To je posebej pomembno v današnji Sloveniji, kjer se ljudje pogosto razdelimo zaradi politike, različnih pogledov in obču

Danes me Božja beseda vabi stran od dveh nevarnih oblik življenja: od notranje mrtvosti in od navezanosti na imetje. Pavel me spomni, da sem bil po grehu kakor človek brez življenja, toda Bog me ni pustil v tej oddaljenosti. Njegovo usmiljenje je močnejše od moje zaprtosti: »z milostjo ste rešeni«. Krščansko življenje zato ni najprej moje prizadevanje, da bi postal boljši človek, ampak sprejemanje življenja, ki mi ga Bog podarja v Kristusu. Očetje so v tem odlomku prepoznaval

Ko poslušam Pavlove besede, prosim Svetega Duha, naj razsvetli oči mojega srca, da bi globlje spoznal Kristusa in moč njegovega vstajenja. Ni dovolj, da o Bogu veliko vem; želim ga srečati tako, da njegova navzočnost spreminja moje odnose, moje odločitve in moj pogled na ljudi. Psalm me spomni, kako majhen sem pred veličino stvarstva, pa vendar sem Bogu dragocen. Moje dostojanstvo ne izvira iz uspeha, ugleda ali priznanja drugih, temveč iz ljubezni, s katero me Bog sprejema.

Današnja Božja beseda me spomni, da moje življenje ni prepuščeno naključju. V Kristusu sem prejel delež dediščine in Sveti Duh je pečat te obljube. To pomeni, da lahko živim iz zaupanja, ne iz strahu. Bog me pozna v celoti in me kljub temu sprejema; zato mi ni treba ustvarjati podobe o sebi, ki bi jo drugi občudovali. Jezus me v evangeliju opozori na kvas hinavščine. Kvas deluje skrito in počasi, zato me ta beseda povabi, naj pogledam, kaj se dogaja v mojem srcu, ko me nihče

Današnja Božja beseda me povabi, da pogledam, iz katerega odnosa živim. Pavel se zahvaljuje za vero in ljubezen, ki živita v kristjanih, ter prosi, da bi jim Bog odprl oči srca, da bi spoznali upanje svojega poklica in moč, ki deluje v njih. Tudi jaz lahko veliko vem o veri, pa vendar potrebujem, da mi Sveti Duh odpre notranje oči. Takrat začnem razumeti, da moja moč ni predvsem v meni, ampak v Kristusu, ki deluje v meni. Psalm me ob tem postavi pred veličino človeka: Bog se

Današnja Božja beseda me vodi k preprostemu vprašanju: iz česa živim? Pavel pravi, da me življenje po Duhu osvobaja notranje razklanosti. Ni dovolj, da navzven počnem dobre stvari; pomembno je, kaj raste v mojem srcu. Sad Duha – ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost in samoobvladanje – nastaja počasi, kakor sad na drevesu. Ne proizvedem ga z močjo svoje volje, ampak ga sprejemam, ko se odpiram Svetemu Duhu. Psalm mi pokaže človeka kot drevo

Božja beseda me danes ustavi s Pavlovim stavkom: »Za svobodo nas je osvobodil Kristus.« Ta beseda me povabi, da pogledam, iz česa pravzaprav živim. Svoboda, ki mi jo daje Kristus, ni samo možnost, da se odločam po svoji volji. Je veliko globlja: pomeni, da mi ni več treba živeti tako, da bi si svojo vrednost pridobival z dokazovanjem, z ugajanjem, z uspehom ali z nenehnim nadzorovanjem sebe in drugih. Kristus me osvobaja za odnos. Osvobaja me, da lahko živim kot človek, ki je

Ko danes poslušam Božjo besedo, me nagovori predvsem vprašanje svobode. Pavel govori o dveh ženah, o sužnji in svobodni, o dveh načinih življenja, ki se lahko skrivata tudi v meni. Lahko živim iz strahu, iz nenehnega dokazovanja, iz potrebe, da bi si sam pridobil vrednost, ali pa lahko živim iz odnosa, v katerem vem, komu pripadam. »Za svobodo nas je osvobodil Kristus.« Ta stavek ni le lepa misel o nekem prihodnjem življenju. Je beseda za moj današnji dan. Kristus me osvobaja