Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 5,38-42)

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Oko za oko in zob za zob.‹ Jaz pa vam pravim, da se hudobnežu ne upirajte; marveč, ako te kdo bije po desnem licu, mu nastavi še drugo; in kdor hoče s teboj začeti pravdo in ti vzeti suknjo, mu pusti še plašč; in kdor te prisili eno miljo daleč, pojdi z njim dve. Kdor te prosi, mu daj; in kdor si hoče od tebe sposoditi, se ne obračaj od njega.«

Prvo berilo nam predstavi Pavlov temperament. Je ljubitelj nasprotij in bojevnik, hkrati pa izredno občutljiv. Zaradi tega ga je večkrat težko razumeti. Tudi v današnjem berilu je izražena vrsta nasprotij apostolskega življenja. Vsak kristjan se nenehno sooča z nasprotji. Zato nas tudi Jezus v evangeliju vabi naj živimo tako, da opazovalce vrže iz ustaljenih tirnic. Namesto, da na zlo odgovorimo z zlom, kar je naraven in spontan odziv, ki jo je stara zaveza zapisala v postavo (oko za oko, zob za zob), v Kristusu lahko odgovorimo na zlo z dobrim. Kakšno temeljno in veliko nasprotje. Če te nekdo udari po licu, mu nastavi še drugo. Sliši se noro, a je najgloblja krščanska drža. Sveti Pavel pravi, da je takšna drža Božja.

Mi ne zajemamo iz svojega bogastva, da bi dajali drugim. S tem bi zgolj hranili svojo ošabnost. Zajemamo namreč iz svojega uboštva in v moči Božje milosti lahko pomagamo mnogim. Ne zajemamo iz sebe, ampak iz Njega, ki je na zlo odgovoril z ljubeznijo, na sovraštvo z odpuščanjem, na smrt z vstajenjem. Takšen je paradoks duhovnega in apostolskega življenja. Gospod nas pusti uboge in v težavah ter prav sredi njih pokaže svojo milost in zasije svojo ljubezen. Revni smo, a mnoge bogatimo, če v svoji revščini dovolimo Bogu, da deluje Če ostajamo ubogi v vseh pomenih, v sebi lahko resnično sprejmemo Božje bogastvo, ki je drugačno in ga lahko posredujemo drugim.

Prosiva Gospoda, da poveča najino veselje v uboštvu, v stiskah in sredi nerazumevanja drugih, da jih bomo lahko obogatili z Božjimi darovi.