top of page

28.3.2024 - Evharistična svoboda

Veliki četrtek, maša Gospodove zadnje večerje (leto B)

» Ta dan naj vam bo v spomin in praznujte ga kot Gospodov praznik; iz roda v rod ga praznujte kot večni zakon!« (2 Mz 12,14)

Danes uresničujemo ta starozavezni odlomek, ki razkriva, da bo pasha postala "večna ustanova". S tem odlomkom se zaključuje prvo berilo, v katerem je Gospod dal Mojzesu in Aronu navodila, kako naj se pripravita na osvoboditev Izraelcev iz Egipta. Nad Egipčane so se zgrinjale kuga za kugo, a nobena od njih ni pripeljala do osvoboditve Izraelcev. Zato je Gospod naročil Izraelcem, naj praznujejo prvo pasho, tako da ubijejo enoletno jagnje, z njegovo krvjo  poškropijo podboje vrat in se stoje pogostijo z mesom, pripravljeni, da takoj krenejo na pot v obljubljeno deželo. Danes nadaljujemo praznovanje tega prehoda-pashe. Deležni smo žrtvovanja Božjega Jagnjeta. Njegova kri je bila prelita. Uživamo njegovo meso, da nas vodi skozi puščavo življenja v novo in večno obljubljeno deželo v nebesih.

Tako kot je bila prva pasha predhodnica žrtvovanja Božjega Jagnjeta, nam tudi kuge, ki so vodile do pashe, kažejo različne pomene. Najprej se je vsa voda v Egiptu spremenila v kri. Nato so deželo zajele žabe, komarji, muhe in kuga. Na koži ljudi in živali so se pojavili tvori. Padala je toča, deželo so prekrile kobilice in nazadnje se je še za tri dni stemnilo. Nobena od teh kug ni uspela prepričati faraona, da bi izpustil iz suženjstva Božje ljudstvo; zato je bila zadnja kuga smrt prvorojencev. Kri velikonočnega jagnjeta, poškropljena na podbojih vrat na hišah Izraelcev, je angelom naznanila, naj gredo mimo njihovih domov.

Rane, ki so bile zadane faraonu in Egipčanom, so bile hude. Toda zaradi njihove trme je Bog z njimi nadaljeval, dokler se niso spremenili. Spomnimo se tudi, da si je faraon tudi po tem, ko so bili Izraelci osvobojeni, premislil in jih zasledoval v Rdeče morje, kjer je njegova vojska potonila.

Čeprav ti predzgodovinski dogodki morda niso tako prijetni za razmislek, jih je treba upoštevati. V njih prepoznavamo neutrudno in vztrajno Božje prizadevanje, da bi nas osvobodil greha. Faraonova trma in zatiranje sta jasna znamenja zatiralskega zla v današnjem svetu in v naših dušah. Ko skušamo sprejeti svobodo, h kateri smo poklicani, bomo naleteli na številne skušnjave in zatiranje s strani hudega in naše padle človeške narave. Toda če zaupamo v Boga, kot je to storil Mojzes, nam bo dano vse, kar potrebujemo za začetek poti v svobodo. Še posebej zato, ker sta meso in kri Sina človekovega naše velikonočno jagnje. Evharistija, ki je bila uvedena na veliki četrtek, nas varuje pred dokončno smrtjo. Uživanje Kristusovega telesa nas tudi duhovno krepi za ljubeč odnos z Bogom in brati in sestrami. Brez njega nimamo zaščite pred zlom in nimamo moči, ki jo potrebujemo, da bi na poti sodelovanja z Bogom ohranili zvestobo in svobodo.

Razmislimo o neverjetni Božji zavezi, da nas osvobodi. Prišel je na zemljo, prevzel človeško podobo, žrtvoval svoje življenje in nas zdaj hrani s svojim svetim telesom. Brez evharistije kot naše duhovne hrane in njegove svete krvi, ki nas pokriva, ne bomo preživeli. Vsi potrebujemo evharistijo. Potrebujemo nebeški kruh. Potrebujemo telo in kri, dušo in božanskost Odrešenika sveta. Bog je šel do skrajnosti, da bi nas rešil. Sprejmi njegovo daritev, ki se je udeležujemo in naj zajemamo iz Njega.

Naše žrtveno Jagnje, prišel si na zemljo, da bi nas osvobodil zatiranja hudega in motenj naše padle človeške narave. Prosim, nahrani me danes in vedno s svojim svetim telesom in dragoceno krvjo. Z močjo te hrane naj v drugih prepoznavam svoje brate in sestre ter z njimi delim dar tvoje ljubezni. Jezus, zaupam ti.



Libertad eucarística

Jueves Santo, Misa de la Cena del Señor (Año B)

"Este día será para vosotros una fiesta conmemorativa, que todas vuestras generaciones celebrarán con peregrinación a Yahveh, como institución perpetua." Éxodo 12,11

Comienza el Triduo santo. Hoy cumplimos este pasaje del Antiguo Testamento, que revela que la Pascua se convertiría en "una institución perpetua". Este pasaje concluye nuestra Primera Lectura de las instrucciones de Yahveh dadas a Moisés y Aarón sobre cómo prepararse para la liberación de los israelitas de Egipto. Plaga tras plaga se habían infligido a los egipcios, y ninguno de ellos dio lugar a los israelitas de ser liberados. Por lo tanto, Yahveh ordenó a los israelitas que celebraran la primera Pascua matando un cordero de un año, rociando con su sangre los postes de sus puertas y dándose un festín con su carne como preparación para el viaje a la Tierra Prometida. Hoy, continuamos esta celebración de la Pascua compartiendo el Sacrificio del Cordero de Dios, Cuya Sangre ha sido derramada, Cuya carne consumimos, y Quien nos conduce a través del desierto de la vida a la nueva y eterna Tierra Prometida del Cielo.

Así como la primera Pascua fue una prefiguración del Sacrificio del Cordero de Dios, también las plagas que condujeron a la Pascua nos presentan mucho significado. Al principio, toda el agua de Egipto se convirtió en sangre. Luego, ranas, mosquitos, moscas y pestilencia cubrieron la tierra. Forúnculos cubrieron la piel de hombres y animales. Llovió granizo, las langostas cubrieron la tierra y, finalmente, las tinieblas la cubrieron. Llovió granizo, las langostas cubrieron la tierra y, finalmente, las tinieblas la cubrieron durante tres días. Ninguna de estas plagas logró convencer al Faraón de que dejara marchar al pueblo de Dios; por lo tanto, la última plaga que se infligió fue la muerte de los primogénitos. Fue la sangre del cordero pascual, rociada sobre los postes de las puertas de las casas de los israelitas, la que indicó a los ángeles que pasaran sobre sus hogares.

Las plagas infligidas al Faraón y a los egipcios fueron severas. Pero debido a su obstinación, Dios continuó hasta que cambiaron. Recordemos también que, incluso después de que los israelitas fueran liberados, el faraón cambió de opinión y los persiguió hasta el Mar Rojo, donde pereció su ejército.

Aunque estos acontecimientos prefigurados no sean tan agradables de considerar, debemos reflexionar sobre ellos. Debemos ver en ellos los incansables e implacables esfuerzos de Dios por liberarnos del pecado. La obstinación y la opresión del Faraón son signos claros del mal opresivo que existe en nuestro mundo actual y en nuestras propias almas. Cuando intentamos abrazar la libertad a la que estamos llamados, nos encontraremos con muchas tentaciones y opresiones del maligno, así como de nuestra propia naturaleza humana caída. Pero si confiamos en Dios, como hizo Moisés, entonces se nos dará todo lo que necesitamos para comenzar el viaje hacia la libertad. En concreto, la Carne y la Sangre del Hijo del Hombre son nuestro Cordero Pascual. La Eucaristía, instituida el Jueves Santo, nos protege de la muerte final. Consumir el Cuerpo de Cristo también nos fortalece para nuestros viajes espirituales. Sin él, no tenemos protección contra el maligno y carecemos de la fuerza que necesitamos para ser fieles en nuestro camino.

Reflexiona hoy sobre el increíble compromiso de Dios de liberarte. Vino a la tierra, tomó forma humana, ofreció su vida en sacrificio y ahora te alimenta con su sagrada carne. Sin la Eucaristía como tu alimento espiritual y Su Sagrada Sangre cubriéndote, no sobrevivirás. Todos necesitamos la Eucaristía. Necesitamos el Pan del Cielo. Necesitamos el Cuerpo y la Sangre, el Alma y la Divinidad del Salvador del Mundo. Dios hizo todo lo posible para salvarte. Acepta Su Don que hoy conmemoramos y participamos especialmente.

Cordero de mi Sacrificio, Tú viniste a la tierra para liberarnos de la opresión del maligno y de los desórdenes de nuestra naturaleza humana caída. Por favor, aliméntame hoy y siempre con Tu Sagrado Cuerpo y Preciosa Sangre. Por la fuerza de este Alimento del Cielo, continúa conduciéndome a la Tierra Prometida del Cielo. Jesús, confío en Ti.


73 views0 comments

Recent Posts

See All
bottom of page