Kdor je med nami najmanjši, ta je velik. Izzivalen paradoks. Vsi vsaj v določenem delu življenja stavimo le na to kar imamo. Za nameček pa vse to pripisujemo sami sebi in svojim sposobnostim. Imamo se za velike. Ko nimamo nič, smo najmanjši. Tedaj smo samo sinovi in hčere Boga, bratje in sestre. Nič več. Zato smo veliki. Zato vsak izmed nas doživi tudi Jobov trenutek streznitve. "Nag sem prišel iz materinega naročja in nag se povrnem tja. Gospod je dal in Gospod je vzel, bodi češčeno Gospodovo ime!« Naj bo tudi meni in vam dano, da v tem procesu preobražanja iz posesivnih posameznikov v ljubeče brate in sestre, ne bi preveč grešili in nič nespodobnega govorili proti Bogu in bližnjim.