"Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.« (Mt 18,21-22)
»Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.« (Mt 18,21-22)
Odpustiti drugemu je težko. Veliko lažje je ostati jezen. Prilika govori o služabniku, ki ne odpušča. V njej Jezus jasno pove, da če želimo od Boga prejeti odpuščanje, moramo tudi mi drugim odpustiti. Če odpuščanje zadržujemo, smo lahko prepričani, da ga bo Bog zadržal tudi nam.
Morda je Peter mislil, da je bil v svojem vprašanju Jezusu zelo velikodušen. Očitno je Peter razmišljal o Jezusovih naukih o odpuščanju in je bil pripravljen narediti naslednji korak, da bi to odpuščanje ponudil zastonj. Toda Jezusov odgovor Petru jasno pokaže, da je Petrovo pojmovanje odpuščanja močno drugačno od Jezusovega.
Jezusova prilika nam nato predstavi človeka, ki mu je bil odpuščen ogromen dolg. Ko se je ta človek srečal z drugim, ki mu je bil dolžan le nekaj malega, mu ni ponudil enakega odpuščanja, kot ga je bil deležen on. Zaradi tega se gospodar razburi nanj in zahteva od njega povračilo celotnega celotno plačilo ogromnega dolga. Jezus zaključi priliko s šokantno izjavo.
"Tedaj ga je njegov gospodar v jezi izročil mučiteljem, dokler ni vrnil celotnega dolga. Tako bo moj nebeški Oče storil z vami, če vsak od vas iz srca ne odpusti svojemu bratu."
Odpuščanje drugim, ki ga Bog od nas pričakuje, je odpuščanje, ki prihaja iz srca. Zaradi pomanjkanja odpuščanja s svoje strani sem izročen "mučiteljem". To so resne besede. Greh neodpuščanja ali zamera meni in drugemu povzroča notranje muke. Ko zadržujem jezo, me le ta "muči". Greh nas tudi vedno muči, a prav ta muka je v naše dobro. Z doživljanjem muke nas Bog nenehno vabi in izziva, da se spremenimo. To je edini način, da se osvobodimo notranjega mučenja zaradi svojega greha, ga premagamo in se poslovimo od zamere.
Premislim, da me Bog kliče, da delim njegovo odpuščanje v največji možni meri. Če v svojem srcu še vedno čutim jezo do drugega, se še naprej zahvaljujem Očetu, da mu je odpustil in da mu tudi jaz hočem odpustiti. Vedno znova mu izročim svojo zamero. Molim za »nasprotnika«. Ga ne sodim in ne obsojam. Odločen sem, da bom odpuščal. S tem se odpiram Božjemu usmiljenju, ki je neskončno.
Naš Gospod, ti si odpuščanje. Zahvaljujem se ti za neizmerno globino tvojega usmiljenja. Prosim, odpri moje srce, da bom vedno znova sprejel tvoje odpuščanje sebi in nasprotniku. Nauči me odpuščati v enaki meri, kot si Ti odpustil meni. Odpuščam vsem, ki so grešili proti meni, dragi Gospod. Pomagaj mi, da bom to še naprej počel iz globine svojega srca. Sveti Duh, ti si vir mojega odpuščanja. Jezus, zaupam vate.

"Entonces Pedro se acercó y le dijo: "Señor, ¿cuántas veces perdonaré a mi hermano si peca contra mí? ¿Cuántas veces le perdonaré su ofensa contra mí?". Jesús le dijo: "No te digo hasta siete veces, sino hasta setenta veces siete". (Mt 18,21-22)
"Entonces Pedro se le acercó y le dijo: "Señor, ¿cuántas veces perdonaré a mi hermano si peca contra mí? ¿Cuántas veces le perdonaré su pecado contra mí?". Jesús le dijo: "No te digo hasta siete veces, sino hasta setenta veces siete". (Mt 18,21-22)
Perdonar a otro es difícil. Es mucho más fácil seguir enfadado. La parábola trata de un siervo que no perdona. En ella, Jesús deja claro que si queremos recibir el perdón de Dios, debemos perdonar a los demás. Si no perdonamos, podemos estar seguros de que Dios no nos perdonará a nosotros.
Quizás Pedro pensó que estaba siendo muy generoso en su pregunta a Jesús. Aparentemente, Pedro había pensado en las enseñanzas de Jesús sobre el perdón y estaba dispuesto a dar el siguiente paso para ofrecer ese perdón libremente. Pero la respuesta de Jesús a Pedro deja claro que el concepto de perdón de Pedro es muy diferente del de Jesús.
La parábola de Jesús nos presenta a un hombre al que se le ha perdonado una gran deuda. Cuando este hombre se encuentra con otro que sólo le debe un poco, no le ofrece el mismo perdón que él ha recibido. Como resultado, el amo se enfada con él y le exige el pago total de la enorme deuda. Jesús concluye la parábola con una afirmación estremecedora.
"Entonces su amo, enojado, lo entregó a los verdugos hasta que pagara íntegramente la deuda. Lo mismo hará con vosotros mi Padre celestial, si cada uno de vosotros no perdona de corazón a su hermano."
El perdón de los demás que Dios espera de nosotros es el perdón que viene del corazón. Es la falta de perdón por mi parte lo que me convierte en un "torturador". Son palabras serias. El pecado de la falta de perdón o del resentimiento me causa a mí y a los demás un tormento interior. Cuando reprimo mi ira, no hago más que "torturarme". El pecado siempre nos atormenta a nosotros también, pero este mismo tormento es para nuestro bien. Al experimentar el tormento, Dios nos invita y desafía constantemente a cambiar. Sólo así podremos liberarnos del tormento interior de nuestro pecado, superarlo y decir adiós al resentimiento.
Reflexiono que Dios me llama a compartir Su perdón al máximo. Si todavía siento rabia en mi corazón hacia otro, sigo dando gracias al Padre porque le ha perdonado y porque yo también quiero perdonarle. Le entrego mi resentimiento a Él una y otra vez. Rezo por el "adversario". No le juzgo ni le condeno. Estoy decidido a perdonar. Al hacerlo, me abro a la misericordia de Dios, que es infinita.
Señor nuestro, tú eres el perdón. Te doy gracias por la profundidad inconmensurable de tu misericordia. Por favor, abre mi corazón para recibir tu perdón una y otra vez, para mí y para el enemigo. Enséñame a perdonar en la misma medida en que Tú me has perdonado. Perdono a todos los que han pecado contra mí, querido Señor. Ayúdame a seguir haciéndolo desde lo más profundo de mi corazón. Espíritu Santo, Tú eres la fuente de mi perdón. Jesús, confío en ti.
Comments