Štefanovo goreče pričevanje doseže vrhunec v trenutku, ko je trdovratnost srca njegovih poslušalcev največja (Apd 7,51), postane žrtev njihovega odpora in umira z molitvijo za svoje morilce (Apd 7,60). Ta presunljiv prizor razkriva paradoks vere: nasilje postane prostor, kjer se razodeva milost. V tem trenutku se pojavi mladi Savel, priča Štefanove smrti, ki kasneje doživi lastno preobrazbo – kamenjanje postane most do spreobrnjenja. Psalm 31 izraža Štefanovo zaupanje: »V tvoje roke izročam svojega duha«, besede, ki jih pozneje ponovi Kristus na križu. Vernikova varnost ne izvira iz odsotnosti trpljenja, temveč iz gotovosti, da ga Bog drži v naročju tudi sredi nevihte.

Kakor je Štefanova smrt postala seme za Savlovo spreobrnjenje, tako Jezusovo telo postane živa hrana za svet. Skupina mladih v revni četrti organizira prostovoljno kuhinjo. Namesto da bi le delili obroke, ustvarijo prostor, kjer brezdomci ob obroku doživijo dostojanstvo in prijateljstvo. Kot Jezus, ki ponuja sebe kot kruh skupnosti, ti mladi odkrijejo, da pravo nasičenje pride skozi odnos, ne le skozi hrano.

Štefanova smrt, psalmistovo izročanje in Jezusova ponudba kruha življenja kažejo resnico: Božja prisotnost se razodeva prav tam, kjer človeške poti doživljajo krizo. Jezus ne nasiti lakote po čudežih, temveč vabi k veri, ki prepozna njegovo prisotnost kot dokončno izpolnitev. Kakor je kamenje postalo začelek Savlove poti v Damask, tako naša vsakdanja iskanja postanejo priložnost, da srečamo Tistega, ki pravi: »Kdor pride k meni, ne bo nikoli več lačen« (Jn 6,35). V tem svetu laži in nasilja postajamo priče resnice, ki poraja življenje v nepričakovanih okoliščinah.