Preganjanje Cerkve v Jeruzalemu, ki se začne s Štefanovo smrtjo, postane nenameravana priložnost za širjenje evangelija – razpršeni verniki nosijo besedo v Samarijo, kjer Filip oznanja Kristusa z besedami in močnimi znamenji (Apd 8,6-8). Kar je videti kot poraz, se spremeni v zmago: tam, kjer ljudje trpijo, se razlega veselje. Psalm 66 pritrjuje tej radosti: »Veselite se Boga, vsa zemlja!«, spominjajoč, da Bog pretvarja težave v priložnosti za čudeže, kakor je nekoč Rdeče morje postalo pot do svobode.

V evangeliju Jezus razvija temo življenjske preobrazbe: »Jaz sem kruh življenja« (Jn 6,35) ni zgolj metafora, temveč obljuba večne prisotnosti. Jezus ne ponuja filozofskega nauka, temveč sebe kot živo hrano, ki zadovoljuje najgloblje človeške potrebe. Njegova obljuba, da ne bo izgubil nikogar, ki mu je bil dan (Jn 6,39), daje upanje, da Božja ljubezen sledi človeku tudi v izgnanstvu, kakor je sledila razpršenim kristjanom v Samariji.

Ko so neko družino v vojnem območju prisilno preselili, so v begunskem taborišču začeli moliti skupaj s tujimi verniki. Njihova skupnost je prerasla v majhno cerkev, kjer so drugi našli tolažbo. Kot Filip v Samariji, so s svojo vero osvetlili temo pregnanstva.

Preganjanje v Jeruzalemu, psalmistovo vriskajoče čaščenje in Jezusova zagotovila o večnem življenju razkrivajo isto resnico: Bog piše naravnost s krivimi črtami človeškega trpljenja. Jezusov »Jaz sem« ni statična izjava, temveč dinamično vabilo v odnos, ki oživlja vse življenjske poti. Kakor je Samarija postala nepričakovano mesto ozdravljenja, tako naša najbolj temna izkušnja lahko postane prostor, kjer zasije Kristus kot kruh, ki ga nikoli ne zmanjka. »Kdor pride k meni, ne bo nikoli lačen« (Jn 6,35) – to je jedro velikonočne radosti, ki cveti prav tam, kjer križ še diši po svežem lesu.