OSTANITE V MOJI LJUBEZNI

1.1. Povzetek nagovora: 1. ADVENTNA NEDELJA

 

Mt 24,37–44

-----------

Na prvo adventno nedeljo nas Jezus vabi: »Pravim vsem, bodite budni! Ne veste, kdaj pride čas!« Krščanstvo ni opij. Povzroči, da imamo oči odprte kakor modra sova, da v noči razbiramo to, kar je in je skrito mnogim, dokler ne pride sonce. V veliki noči sveta sva ti in jaz, kristjana, postavljena kot nočna straža. Ne spiva kakor večina, temveč ostaniva budna in trezna.

Najina budnost naj bo stalna, ker ne poznava časa Gospodovega končnega prihoda. Ni nama treba spraševati po dnevih in urah; dovolj je, da veva, da sta vsaka ura in vsak dan primeren čas, v katerem lahko živiva srečanje z njim, v pričakovanju tistega dokončnega.

S svojim opozorilom nam Jezus želi pomagati, da se na začetku adventa  pozorni na to, kar v resnici pričakujemo od Boga in življenja, ki ga nam je podaril. Pozorni naj bomo na to, kar je resnično, da se izognemo temu, kar je zlagano.

Zato nam najprej govori o smrti. Z vidika smrti, ki je zaradi Jezusa srečanje z Očetom – vstajenje, je to najboljši razgled na celotno pot življenja. Z njenega gledišča je najlažje razločevati, kam kliče Božji duh in kje zavaja sovražnik. Smrt je namreč učiteljica življenjske modrosti memento mori. Po današnji prevladujoči zahodni kulturi smrti nas verjetno Bog želi učiti prav celovitega pogleda nase in na druge z Njegovega gledišča, z Njegovimi očmi ali s pričakovanjem Njega v srcu.

On je v nas in nas nenehno pričakuje. Želi nam posredovati mir in moč, veselje in trdnost sredi vseh viharjev vsakega obdobja, ki se dogajajo zaradi naše sebičnosti in odtrganosti in njegove ljubezni. Iz oči v oči s smrtjo se nam ni treba prepuščati paniki ali smrti po nepotrebnem banalizirali. Le iz njegovega miru in svobode lahko svoje življenje sprejmem in živim kot oseben odgovor in dragoceni dar.

V pričakovanju njegove dokončne vrnitve vemo, kaj storiti: dati v službo bratom svoj dar živlejnja. Božji Duh nas uči razločevati in živeti sedanji trenutek kot prostorje srečanja z Bogom in sprejemanja njega, ki prihaja k nam po vseh ljudeh in vseh stvareh. On zdaj računa name. Zdaj hrepeni, da bi v srcu zaupal in živel kot njegov sogovornik ter z njim soustvarjal sebe, druge in stvarstvo po njegovi volji.

Zakaj moramo biti budni in oprezni, če hočemo v svoje srce sprejeti podarjeni mir? Zato, ker je naše srce dvoumno in bi rado posedovalo mir, še preden se je poslovilo od teme laži in še preden si je nadelo orožje luči, še preden je začelo računati na Kristusa.

Budnost je torej boj in napor. Za dosego in sprejem miru v svojem srcu in v srcu drugih se moramo bojevati. Za to, da dovolim  Kristusu, da bi prebival v meni, se moram nenehno bojevati znotraj sebe, razločevati svoje misli in občutja. Cerkev nam kot dragocen zaklad in pripomoček za ta notranji boj poleg Božje besede, vseh zakramentov in skupnosti podarja tudi pravila za razločevanje duhov sv. Ignacija Lojolskega. Z njimi se lažje notranje upremo sovražnikovim lažem in si oblečemo Kristusa. On sam postane naše orožje luči, ki srce znotraj ohranja v svobodi in ljubezni. Tudi Gospodove zapovedi nam omogočajo, da to orožje luči ohranjamo.

Budnost je torej naš delež, naš napor in boj, da se odpremo Jezusovemu miru ter mu v sebi in v svojih mislih in čustvih damo prostor. Ljudje nimamo miru med seboj takrat, ko se zanj sami dogovorimo. Mir imamo takrat, ko se vsi usmerimo k istemu cilju – h Gospodu Jezusu Kristusu – in si nadenemo njegovo orožje svetlobe. Obleči Kristusa pomeni, da se v sebi nič več ne pogovarjamo z zlom in lažmi, ampak z njim o sebi, svojih doživljanjih, težavah, odnosih in vsem drugem. Naj bo tak naš začetek letošnjega adventnega časa.

​

​