10.1.2021 - Ljubezen do nas

Iz svetega evangelija po Marku (1,7-11)

Tisti čas je Janez oznanjal: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklônil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. Jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom.« Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu. Brž ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa odprta in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«


»Brž ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa, ki se razpirajo, in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob.« (Mr 1,10)

Jezus začne svoje javno delovanje s prihodom k reki Jordan in se da tam krstiti. S tem začenja uresničevati svoje poslanstvo: odrešenje ljudi. Ve, kaj hoče. Prišla je njegova ura. S prvim dejanjem na začetku svojega poslanstva pokaže solidarnost z grešniki. On, nedolžno jagnje, ki odjemlje greh sveta, stopi v vrsto z nami grešniki, da bi skupaj z nami prejel Krstnikov krst pokore. On sam v resnici ne potrebuje krsta. Zakaj se torej pride krstit?

Praznovat pride svojo poroko. On kot človek umiva v sebi vse človeštvo, ki je končno lahko združeno z Njim, in kakor On uživa Duha, ki se kot golob spušča na njegovo glavo, glavo Njegovega telesa, ki ga tvorimo mi. Duha nihče ne more videti. Le Jezus, ki pride iz vode, ga vidi, ker je poln Svetega Duha. Vidi ga tudi Janez, ki je z Jezusovim krstom končal svoje poslanstvo. Prostor je dal Njemu, ki krščuje v Svetem Duhu.

Midva in vsi drugi bomo Jezusovega Svetega Duha videli, ko bo končano Njegovo poslanstvo. Potem ko bo trpel za nas, umrl in vstal, bo Svetega Duha kot ognjene plamene izlil na apostole. Videti Svetega Duha, pomeni videti nebesa odprta. Kar je enako kakor okušati, kako močno je Bog Oče zadovoljen in vesel Jezusa ter v Njem tebe in mene.

V trenutku Jezusovega krsta navzoči slišijo samo glas, ki pravi: „Ti si moj ljubljeni Sin, zelo sem te vesel.“ Takšna je vloga Božje besede v najinem življenju. Pričuje nama o Jezusu, ki je Sin. Tudi On pravi: „Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni.“ (Jn 5,39)

Celotno pričevanje Svetega pisma je zajeto v ljubljenem Sinu. Njega naj bi tudi midva odkrila, sprejela, srečala in se mu pridružila.

Pridevnik „ljubljeni“ razodeva korenitost Božje ljubezni do človeštva. Bog pošlje svojega Sina tistim, ki ga mučijo in ubijejo.

A Božje misli presegajo naše misli. Dodatek „zelo sem te vesel“ razodeva vso globino skrivnosti. Lahko bi prevedli: „v tebi je moja ljubezen popolna“. To pomeni, da je vsa Očetova ljubezen za Sina in vsa Sinova ljubezen za Očeta. A pozor, „sem te“ ni naslovljeno zgolj na Sina kot Boga, ampak na Sina – Boga, ki je postal človek. V Sinu, ki je Bog in človek, je Božja ljubezen popolna zato, ker je v Njem mogoče zreti vso širino in globočino Očetove ljubezni, ki v polnosti uresniči svoje sanje za stvarstvo in človeštvo.

Popolna ljubezen vsebuje tudi vse, kar lahko kot ljudje uresničimo združeni z Jezusom. O tem govori Pavel Kološanom (Kol 1,24–29), midva pa danes lahko takole razumeva:

V tebi se moja volja popolnoma uresničuje. Moja volja pa ni nič drugega kakor ljubezen do človeka.“ V Jezusu Očetova ljubezen do naju zasije v vsej korenitosti in celovitosti. Če sva v njem in z njim, se tudi v nama uresničuje in je popolna Očetova volja. To pomeni, da bo tudi v nama zasijala Njegova ljubezen. Jezus je bil poln Duha in ga je na binkošti razdelil tudi nama. Popolnost in svetost je v tem, da imava Gospodovega Duha in v dejanjih deliva z drugimi Božje delovanje. V tem je dopolnitev in uresničitev najinega krsta. »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«

67 views0 comments