»Zdaj je ura, da se zbudimo iz spanja« (Rim 13,11)

Dragi bratje in sestre, vstopamo v advent. In svet okrog nas je videti kot temna noč brez konca. Vojna v Ukrajini traja že tretje leto, v Sveti deželi se kri preliva vsak dan, v Afriki in Aziji milijoni bežijo pred lakoto in nasiljem, na Zahodu pa se zdi, da se duše utapljajo v praznini in strahu pred prihodnostjo. Pri nas uzakonjamo smrt in samomor, z lažjo, da je to nekaj dobrega in usmiljenega. Vse to gledamo na zaslonih, in včasih se zdi, da je tema premočna.

A prav v to temo vstopa glas prvega berila: »Pojdite, vzpnimo se na Gospodovo goro … da nas pouči o svojih potíh … in meče bomo prekovali v plugé, sulice v vinogradniške nože.« (Iz 2,3–4) Izaijev glas ni naiven. Govori v času, ko so Asirci in Babilonci že dvigali meče. A Bog nam ne obljublja, da bo zlo kar izginilo. Obljublja, da bo sam prišel in da bo njegova navzočnost tako močna, da se bodo orožja smrti spremenila v orodja življenja.

In ta Navzočnost je že prišla. Pred dva tisoč leti v Betlehemu. In prihaja še danes. Ne z močjo, ki bi uničila sovražnike, ampak z močjo, ki je šla na križ in iz križa naredila drevo življenja.

Poglejte današnji evangelij. Jezus ne govori o koncu sveta kot o katastrofi, ampak kot o noči, v kateri pride Ženin. »Bodite torej pripravljeni, kajti ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov.« (Mt 24,44)

Prihaja kot tat. Ne da bi razbil vrata. Ampak da bi vstopil v naša srca, ki so že odprta. Odprla so jih bolečine, strahovi in hrepenenja.

Pred tremi tedni sem srečal žensko iz Ukrajine. Prišla je v Slovenijo z dvema otrokoma, brez moža, brez doma, samo z eno torbo in s solzami. V župniji smo ji pomagali poiskati stanovanje. Nekega večera je prišla k maši in rekla: »Vse sem izgubila. A ko sem tukaj videla ljudi, ki molijo, sem prvič po dveh letih začutila, da nisem sama. Da me nekdo čaka. Da Oče ni pozabil name.«

In potem je dodala nekaj, kar me je pretreslo: »V Kijevu sem mislila, da je Bog mrtev. Tukaj pa vidim, da je vstal.«

To je advent. To je velikonočna moč Svetega Duha, ki deluje ravno zdaj, v našem času, v naših ranah.

Pavel nam danes pravi: »Noč je minila, dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in oblecimo orožje luči.« (Rim 13,12)

Oblecimo orožje luči. Ne mečev, ne bomb, ne jeze. Oblecimo Kristusa. In Kristus je tisti, ki je na križu rekel: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Kristus je tisti, ki je vstal iz groba in najprej rekel: »Mir vam bodi.«

Ta mir prihaja tudi k nam. V teh štirih adventnih nedeljah nas Oče ne kliče, da se pustimo ljubiti. Brez pogojev. Brez zaslug. Samo zato, ker smo njegovi.

Prva nedelja nas prebuja iz trdega spanja. Druga nas pelje v puščavo, kjer spoznamo svojo izgubljenost – in tam nas Oče že čaka. Tretja nas naredi za glasnike nežnosti v ječah sveta. Četrta nas postavi ob Jožefa – da varujemo ranljivega Boga v drugih.

In na koncu, na božično noč, bomo lahko zapeli: »Bog se je rodil, da bi nas mogel objeti. In mi smo bili objeti.«

Zato danes, v tem svetu, ki je videti kot dolga noč, dvignimo glavo. Sin človekov že prihaja. Ne da bi nas obsodil, ampak nas ljubi do konca.

In ta ljubezen je močnejša od vseh zveri, močnejša od vseh vojn, močnejša od vseh solz.

Ker je šla čez križ in vstala.

Blagoslovljena prva adventna nedelja. In blagoslovljen prihod Njega, ki je že tu in ki še prihaja. Amen.