Iz svetega evangelija po Marku (1,14-20)

Potem ko so Janeza vrgli v ječo, je prišel Jezus v Galilejo in je oznanjal blagovest o Bogu: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo; spreobrnite se in verujte evangeliju!« Ko je hodil ob Galilejskem morju, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ko sta mreže metala v morje; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in napravil vaju bom za ribiča ljudi.« Takoj sta mreže popustila in šla za njim. Ko je šel od tam malo dalje, je zagledal Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza; tudi ta dva sta bila v čolnu in sta popravljala mreže; takoj ju je poklical in zapustila sta v čolnu svojega očeta Zebedeja z najemniki in odšla za njim.

Prvi teden bogoslužnega časa med letom začenjamo s pismom Hebrejcem in Markovim evangelijem. Pismo Hebrejcem je hvalnica Kristusu in njegovemu imenu. Govori o Kristusu po velikonočni smrti. On je Božji Sin višji od angelov in hkrati brat ljudem. Kot Sin je odličnejši od angelov, kot brat ljudi pa je nižji od angelov. Je bližje Bogu zato, ker je Sin in je bližji nam, ker je brat. Obe razsežnosti njegove osebe lahko povzamemo z besedo veliki duhovnik, popoln posrednik, po katerem imamo dostop do intimnosti svete Trojice. Jezusovo ime je skrivnostno, globoko in razlog za upanje in zaupanje.

Pismo pravi, da nam je v teh poslednjih časih Bog govoril po Sinu. Bogoslužje nas povabi pred Jezusa, ki nas kliče: Hodite za menoj! Sledite mi! Brata Simon in Andrej sta mu sledila, Jakob in Janez tudi. V tem letu smo povabljeni slediti Jezusu, povabljeni smo hoditi za njim. Hoja za njim vključuje ponižnost, darovanje in odpoved, hkrati pa bivanje in življenje z Njim.

Če hočemo slediti Jezusu, moramo prenehati sami določati svojo pot. Če hodimo za njim, sami ne določamo poti. To največkrat ni prav nič prijetno. Odreči se moramo svoji spontanosti, ki bi nas gnala v druge smeri. Hoditi za Njim pomeni, da se v vsaki okoliščini vprašamo: »Kaj je všeč Gospodu? Kako bi on to naredil, odgovoril, uredil? Ne sprašujemo se torej: »Kaj je meni všeč in kaj bi jaz storil, ampak kaj bi On storil in mu je všeč?« To ni lahko, predvsem pa je ponižno. Nič več nisem tisti, ki ima vajeti svojega življenja v svojih rokah in za vse edino in glavno pobudo, ampak pustim, da mi ON določa pot. Prav to je Jezus rekel Petru: »nekdo drug te bo odvedel, kamor nočeš.« (prim. Jn 2018).

Pozitiven vidik odgovora na Jezusovo povabilo je čudovit: biti z Jezusom, živeti z Njim in iz Njegove moči. Nič več nismo sami, nismo več v temi, ampak imamo luč. Jezus je namreč rekel: »Kdor hodi za menoj, ne hodi v temi, ampak bo imel luč življenja!«

Hodi za menoj! To je pogoj, da lahko živimo ljubezen. Kdor sam določa svojo pot, ne živi v ljubezni, ampak v samoti, čeprav samostojno odločanje lahko prinese določeno zadovoljstvo. Kdor hodi za Jezusom je vedno z njim, svojim bratom in Gospodom in živi intimno radost in veselje.

Hodi za menoj! V vsakem veselju in vsaki žalosti se vprašajmo: Komu sedaj sledim, za kom hodim? Le tako bomo našli pravo veselje in prepoznali lažno veselje. Če sledim Gospodu sem na poti resničnega veselja. Če sledim Gospodu so tudi moje bolečine in preizkušnje plodovite in obrodijo sad.

Gospod, podari mi globoko hrepenenje, da bi ti vedno sledil in hodil za teboj! Tudi za ceno odpovedi. Rad bi živel v resničnem veselju in občestvu s teboj!