»Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« (Jn 20,27)

Premislim: V stiski šele lahko zares sprejmemo Kristusovo bližino v sebi in drugih. Prej nas naše samoljubje oslepljuje in lažna samozadostnost hromi. Takšna je moč greha, dejstva, da se sami hočemo igrati boga, čeprav nismo. Blagor nam, ker smo Tomaževi dvojčki. V ranah sveta (vseh ubogih in zatiranih) se dotikamo Njega, ki je iz smrti ustvaril prostor dokončnega srečanja z Očetovo ljubeznijo in v njej z vsemi brati in sestrami vseh časov.