Prerok Ezekiel prejme nenavadno povabilo. Bog mu izroči zvitek in mu reče, naj ga poje. Božja beseda naj ne ostane nekaj zunanjega, zapisanega na pergamentu ali slišanega z ušesi. Postane hrana, življenje, dih. Šele potem jo lahko prinese drugim. Božja beseda najprej sestopi v srce, šele nato lahko spregovori skozi življenje. Beseda, ki ostane samo v razumu, težko spreminja človeka. Ko pa se dotakne globine srca, začne preobražati vse.

V evangeliju Jezus v sredino postavi otroka. Ne zato, ker bi bil otrok popoln, ampak ker zna sprejemati. Otrok ve, da življenje prejema. Prav tam se odpira prostor za Boga. Očetje in matere puščavniki so pogosto govorili, da je ponižno srce podobno rodovitni zemlji. Vanj Sveti Duh lahko položi seme Božje besede in ta počasi obrodi sad.

Sveti Duh deluje prav na ta način. Ne prepričuje z močjo argumentov, ampak mehča srce. Iz trdega srca ustvarja srce, ki zna poslušati. V svetu, kjer vsak želi povedati svoje mnenje, postaja poslušanje ena največjih oblik ljubezni. Tudi v meni je veliko glasov, veliko skrbi in raztresenosti. Sveti Duh počasi ustvarja notranjo tišino, kjer lahko zaslišim Kristusov glas.

To še posebej občutim ob pogledu na današnji svet. Toliko otrok odrašča v negotovosti zaradi vojn, revščine ali razdeljenih družin. Mnogi starši nosijo težo skrbi za prihodnost svojih otrok, mladi pa pogosto iščejo svojo vrednost v dosežkih, družbenih omrežjih ali potrditvi drugih. Človek se hitro izgubi v množici pričakovanj in pozabi, da je najprej ljubljeni Božji otrok.

Evharistija postane kraj, kjer me Kristus znova postavi v sredino kakor tistega otroka iz evangelija. Pred njim mi ni treba dokazovati svoje vrednosti. Prihajam prazen, da bi prejel. Cilj evharistije ni le, da se nasitim svetega kruha, ampak da Kristusovo življenje postopoma postane moje življenje. Sveti Duh to skrivnost uresničuje v meni: odpira srce za zaupanje, za hvaležnost in za ljubezen, ki se ne meri po uspehu, ampak po podobnosti Kristusu.

Jezus na koncu spregovori o izgubljeni ovci. Ne sprijazni se z njeno izgubo, ampak jo išče, dokler je ne najde. Ta podoba mi prinaša veliko tolažbo. Tudi kadar se sam oddaljim ali se izgubim med svojimi skrbmi, me Kristus ne preneha iskati. Sveti Duh tiho vodi njegove korake do mojega srca. In ko ga znova srečam pri oltarju, odkrivam, da nisem našel najprej jaz njega, ampak je On ves čas iskal mene.