»Zato si neopravičljiv, o človek, ki sodiš, kdor koli že si. Kajti s tem, ko sodiš drugega, obsojaš sam sebe; saj ti, ki sodiš, delaš isto” (Rim 2,1)

Premislim: Božja presoja ima zadnjo besedo, ne moja, niti naša. Le v Bogu se spočije moja duša, le od Njega mi pride rešitev (Ps 62,2). Nemirno je moje srce, dokler se ne odpočije v tebi, moj Bog (sv. Avguštin). Zvečer ne sodim niti sebe niti drugih. Bogu prepuščam sodbo, sam pa se zahvaljujem, da Bog name računa in me podarja. Krhkega, ranljivega, dragocenega, ustvarjalnega.

Zahvalim se: Sv. Jožef, hvala ti, ker si vso sodbo in obsodbo prepuščal Bogu, ki te je vodil, ker si nanj računal. Nauči tega tudi mene.