Na četrto postno nedeljo, ki jo izročilo imenuje nedelja veselja (Laetare), se z vami ustavljam ob skrivnosti pogleda. Filokalija me vabi k »očiščenju očesa srca«, saj se prava svetloba ne nahaja v tem, kar vidijo moje telesne oči, temveč v tem, kar prepozna duh, ko se umiri v Bogu. Z vamii sem kot tisti, ki ne vidi popolno, ampak kot sopotnik, ki si skupaj z vami briše blato z oči, da bi končno uzrl Luč.

V prvem berilu spremljam preroka Samuela, ki išče novega kralja. Samuel gleda postavo, gleda zunanji sijaj Eliaba in misli: »To je on.« A Gospod ga ustavi z besedami, ki so temelj moje duhovne treznosti: »Človek gleda na oči, Gospod pa gleda v srce.« Kolikokrat sem v svojem življenju kralje iskal v tistih, ki so glasni, lepi in vplivni? In kolikokrat sem spregledal Davida v sebi in v drugih – tisto nežno, pastirsko stran, ki je edina sposobna voditi dušo k tihim vodam, o katerih poje psalm? Razumem, da je moje srce tisti oltar, kjer se odloča o mojem kraljestvu. Če je moje srce polno teme, bo ves svet, ki ga gledam, temen.

Apostol Pavel v pismu Efežanom to podobo nadgradi: »Nekoč ste bili tema, zdaj pa ste luč v Gospodu. Živite kot otroci luči!« To ni ukaz, temveč vabilo k bivanju v resnici. Biti luč ne pomeni biti brez napak, temveč dopustiti, da Kristusova svetloba posveti v moje najtemnejše kotičke, da se »prebudim iz spanja« in vstanem od mrtvih.

V evangeliju pa se srečam s človekom, ki je bil slep od rojstva. Učenci sprašujejo: »Kdo je grešil?« Iščejo krivca, Jezus pa išče priložnost za Božja dela. Njegov dotik je nenavaden – s slino in prstjo naredi blato. V tem vidim svojo lastno ustvarjenost: sem prah zemlje, pomešan z Božjim dihom. To blato na mojih očeh je včasih moja stiska, moja omejenost, moja bolečina. Jezus me pošilja v kopel Siloam, kar pomeni »Poslani«. Ozdravljenje se zgodi v pokorščini, v tistem koraku, ko kljub temi zaupam Njegovi besedi.

Slepec, ki spregleda, postane najbolj svoboden človek na jeruzalemskih ulicah. Ne boji se farizejev, ne boji se izobčenja. Njegov odgovor je preprost: »Eno vem: bil sem slep in zdaj vidim.« To je pot askeze – prehod od teorije o Bogu k osebnemu srečanju z Njim. Farizeji, ki trdijo, da vidijo, ostajajo v temi, ker so zaprti v svojo samozadostnost. Slepec pa, ko ponovno sreča Jezusa, pade predenj in izreče: »Verujem, Gospod.« To je vrhunec moje poti: v daru prepoznati darovalca.

Pri sveti maši ta proces spregledanja doseže svoj višek. Ko vstopam v cerkev, s seboj prinašam vse svoje duhovne slepote, vse svoje napačne sodbe o ljudeh in svetu. Liturgija je moja kopel Siloam. Beseda, ki jo poslušam, je voda, ki izpira blato predsodkov z mojega srca.

Ko duhovnik povzdigne Hostijo in reče: »Glejte, Jagnje Božje,« me vabi, naj končno pogledam s srcem. V evharistiji prejemam Luč, ki ne osvetljuje le predmetov okoli mene, ampak mojo notranjost.

Obhajilo je trenutek, ko se Luč naseli v meni. Od oltarja odhajam s prošnjo, da bi moj pogled postal podoben Jezusovemu – pogled, ki ne išče krivcev, ampak išče poti ozdravljenja. Pri maši se moje oči navadijo na svetlobo večnosti, da bi jo lažje prepoznal v temi vsakdana.

Danes to razpetost med videzom in srcem ter med slepoto in uvidom čutim sredi naraščajoče informacijske zmede in krize pristnosti.

Opazujem stisko običajnih ljudi, ki so ujeti v svet nenehnega nadzora in ocenjevanja na podlagi zunanjih kriterijev. Danes se zdi, da našo vrednost določajo algoritmi, kreditne točke ali število všečkov. Vidim stisko staršev, ki se bojijo za prihodnost svojih otrok v svetu, kjer je pomembneje "izgledati srečen" kot "biti miren". To je sodobna slepota – vidimo tisoče slik, a ne vidimo človeka ob sebi.

V družbeno-političnem dogajanju, kjer se resnica pogosto žrtvuje za interese moči in kjer nas polarizacija sili, da v drugem vidimo le "sovražnika" ali "grešnika", izbiram pot ozdravljenega slepca. Moj post je v tem, da si upam reči: »Ne vem vsega, a vidim človeško trpljenje.« Ko se v svojem okolju zavzamem za nekoga, ki ga je sistem "izbrisal" ali spregledal, ker nima prave "zunanje podobe", takrat delujem kot otrok luči. Namesto da bi sodeloval pri metanju kamenja obtožb, izbiram pot Siloe – pot dejanj, ki vračajo dostojanstvo.

Sredi sveta, ki vpije, da vidi vse, se ustavljam in prosim: Gospod, bodi milostljiv meni slepemu, da bom v temi tega sveta prepoznal Tvoj obraz v tistih, ki jih vsi spregledajo.

Danes vas vabim, da se vprašate: Katero blato na mojih očeh mi preprečuje, da bi v svojem bližnjem videl Božjo podobo? Morda je to zamera, morda so to moji ideološki okvirji, morda je to le moj ego. Pustimo Jezusu, da se nas dotakne. Pojdimo v ta teden z odprtimi očmi srca, pripravljeni, da nas preseneti lepota tam, kjer bi po človeško pričakovali le prah in pepel.

Vaja: Po izročilu Filokalije je molitev, ki se imenuje "puščica", ki predre oblake težkih misli in nas poveže s Kristusom, ki je edina Luč. Ko se v mojih odnosih pojavi tema — naj bo to nerazumevanje, jeza ali hladnost — se v duhu notranje tišine oprem na dih:

Molitev "notranje luči"

Ob vdihu tiho izrečem: "Gospod, v meni si Luč,"

Ob izdihu dodam: "v drugem te iščem."

Zakaj ta molitev deluje v mojem srcu?

• Priznanje Luči: Ko rečem, da je Gospod v meni Luč, se sredi temnega trenutka neham zanašati na svojo moč ali svojo (včasih ranjeno) pravičnost. To me umiri.

• Iskanje v drugem: Ko izrečem, da v drugem iščem Jezusa, si priznam, da Ga morda ta trenutek v njem ne vidim. A namesto da bi to osebo obsodil, jo spremenim v skrivnost, ki jo želim raziskati s sočutjem.

• Prekinitev teme: Ta kratek premor med vdihom in izdihom v moje odnose vnese prostor svobode. V tem prostoru hudič razdeljenosti nima moči, saj sem svojo pozornost iz problema preusmeril v Prisotnost.

Ta vzdih uporabljam v trenutku, ko začutim, da se mi srce krči. S tem dopustim, da se meja med mano in drugim ne zapre, temveč postane prehodna za milost.