Starejša sestra v samostanu vsak dan molči z mlajšo sestro, ki se bojuje z dvomi. Kot Pavel, ki pripoveduje o Božji zvestobi skozi zgodovino, njena vztrajna navzočnost postane živa pripoved o Kristusovi ljubezni.

Pavel v sinagogi v Antiohiji razgrinje zgodovino zveličanja – od izbire Davidovega rodu do Kristusa kot obljubljenega Odrešenika (Apd 13,23). Ta zgodovinska nit razkriva Božjo zvestobo, ki ne preneha kljub človeškim padcem. Psalm 89 odmeva s to obljubo: »Zvestobo bom ohranil zanj« (Ps 89,25), pesem o večni zvezi med Bogom in njegovim posvečencem.

V evangeliju Jezus po umivanju nog učencem pove: »Sluga ni večji od svojega gospoda« (Jn 13,16). Jezus ne ustanavlja hierarhije, temveč vzpostavlja družino – tisti, ki sprejmejo njegovo službo ljubezni, postanejo nosilci njegove prisotnosti v svetu (Jn 13,20). Pavlova zgodovina zveličanja, psalmistova pesem o večni zvezi in Jezusov zgled služenja – vse kaže na isto resnico: Bog deluje skozi navidezno navadne ljudi. Kristusova služba ni zgolj vzor, temveč nov način obstoja – kjer ponižnost postane prostor za Božjo moč. V svetu, ki lovi veličino, njegove besede še vedno odmevajo: »Kdor sprejme tistega, ki ga pošljem, mene sprejme« (Jn 13,20).