Ko poslušam preroka, ki razkriva ošabnost srca, ki misli, da zmore samo, začutim, kako blizu mi je ta skušnjava. Kako hitro si pripišem zasluge, kako neopazno pozabim, da življenje ni v mojih rokah. In vendar psalm šepeta: Bog ne zapusti svojega ljudstva. To me pomiri — tudi ko zgrešim, nisem zavržen.

Jezus pa izreče nekaj zelo nežnega: Oče se razodeva malim. Ne tistim, ki vse razumejo, ampak tistim, ki ostajajo odprti. Očetje bi rekli: majhnost ni nevednost, ampak čistost srca, ki se ne zapira pred darom.

Sveti Duh, v katerega sem bil potopljen ob krstu, v meni ohranja to majhnost. Včasih kot ponižnost, ki me ustavi, ko bi se povzdignil nad druge. Drugič kot notranja luč, ki mi pokaže, da vse, kar imam, prejemam. Spet kdaj kot mir, ki me osvobaja potrebe, da bi moral vse nadzorovati.

Spomnim se moža, uspešnega v svojem poklicu, ki je bil vajen imeti odgovore in nadzor nad situacijami. Njegovo življenje je bilo urejeno, skoraj brez razpok. Potem pa je prišla bolezen v družini, ki je ni mogel rešiti. Prvič se je znašel brez moči. Sprva ga je to zlomilo. A prav v tej nemoči se je začelo nekaj novega: naučil se je prositi za pomoč, poslušati druge, biti prisoten brez rešitve. Kasneje je rekel, da je prvič zares začel živeti odnose. Ni izgubil svoje sposobnosti, a se je v njem rodila drugačna drža — bolj mehka, bolj resnična. To je bila modrost, ki ne pride iz nadzora, ampak iz sprejetja.

V tem prepoznavam delovanje Svetega Duha: kot moč, ki se pokaže v šibkosti; kot luč, ki razodeva brez ponižanja; kot nežnost, ki odpira srce; kot modrost, ki ne razlaga vsega, a vodi prav.

Počasi odkrivam, da ni treba biti velik, da bi srečal Boga. Dovolj je, da ostajam odprt. Da si dovolim ne vedeti, ne imeti vsega pod nadzorom, ne biti popoln.

In prav tam, v tej preprostosti, se razodeva nekaj globokega: odnos, ki me nosi. Sveti Duh me v njem vedno znova oživlja — ne z velikimi razodetji, ampak s tihim, zvestim dihom, ki me vodi v življenje.