V globini srca, kjer se srečujeta moja majhnost in Gospodov neskončni mir, zrem v pot, ki se vije pred mano. Ko se srečujem z različnimi preizkušnjami, v sebi iščem čisto veselje, o katerem piše apostol Jakob. Čutim, da so te stiske kot blagi ogenj, ki prečiščuje mojo vero, da bi postala trdna in neomajna. Vsakič, ko me preplavi negotovost, se v tišini obračam k Izviru modrosti. Prosim s preprostim zaupanjem, brez sence dvoma, saj vem, da se Bog daruje vsem brez pridržkov.

Psalm mi razkriva skrivnostno lepoto ponižanja. Preden sem okusil grenkobo lastnih zablod, sem tipal v temi, zdaj pa se moje srce oklepa Gospodove besede. V vsaki bolečini prepoznavam roko ljubečega Očeta, ki me ne kaznuje, temveč s pravičnostjo kleše mojo dušo, da bi postala podobna Njemu. Tvoja dobrota, Gospod, je moja edina tolažba.

V evangeliju pa čutim Njegov globok vzdih nad mano, ko ujet v svojo ošabnost iščem zunanja znamenja in dokaze njegove navzočnosti. Odrekam se tej farizejski skušnjavi, da bi pogojeval svojo vero z vidnimi čudeži. Zapuščam obalo zahtev in se v čolnu popolne predanosti podajam na drugo stran, v brezkrajno obzorje njegove tihe prisotnosti.

Ta duhovni boj se zame uresničuje v povsem vsakdanjih trenutkih. Pred kratkim sem se znašel sredi hrupa sodobnega sveta: v nabito polni čakalnici, ko so vsi okoli mene neprestano zrli v zaslone svojih telefonov, ujeti v vrtinec slabih novic in nenehnega primerjanja z drugimi. Čutil sem, kako se v meni prebuja nemir in želja po pritoževanju nad hrupom. V tistem trenutku sem se spomnil na budnost srca. Namesto da bi podlegel jezi, sem zaprl oči in v ritmu dihanja tiho ponavljal: »Gospod, hvala za to preizkušnjo potrpežljivosti.« Sredi tiste gneče sem nenadoma začutil notranjo svobodo. Razumel sem, da moje znamenje ni v tem, da bi se čakalnica čudežno izpraznila, temveč v tem, da Bog sredi tistega kaosa v meni ohranja mir. V Njegovem miru preprosto bivam in dopuščam, da me milost preoblikuje v luč.