»Lažje je velblodu iti skozi šivankino uho, kakor bogatinu priti v božje kraljestvo.« (Mt 19,24)

Nerodno je, ker ljudje postanemo sužnji svojega imetja, podvrženi in posedovani od stvari. Še bolj nerodno je, da tega pri sebi ne zaznamo, morda le pri drugih, pa še to ne vedno. Bogastvo stvari iz nas naredi sužnje stvari. Ukrade nam našo resnico: sinovi in hčere Boga Očeta smo. Sinovi v Sinu. Bogataš stavi na stvari, ne na to kdo je in kdo je Bog zanj. Zaradi tega mu je nemogoče priti k Bogu. Kamela namreč ne more skozi šivankino uho. Prepričani smo, da nam bogastvo pomaga. Ne zaznamo, da nas ovira in oslepi. Bogastvo nas prevara: sebičnost zaradi bogastva vsako dobro obrne v hudo. Nihče izmed nas ni svoboden in nihče se ne more sam rešiti. Če srečamo Jezusov pogled, nam je podarjeno nemogoče: svoboda sina ali hčere, ubogo srce = navezano na Boga in njegovo ljubezen do nas, ne na stvari. To kar je nemogoče, nam je že podarjeno, če sprejmemo Kristusa.