»Hitro sta zapustili grob in s strahom ter velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem. In glej, naproti jima je prišel Jezus in rekel: Veselita se! Oni dve sta pristopili, mu objeli noge in se mu poklonili« (Mt 28,8-9)

Grob je spomin smrti, ki v nas zbuja strah in nas omrtvi. Začudenje pred Bogom pa prebuja veselje in radost, poživi in nam da hitrost, da gremo k drugim. Tedaj nam pride naproti Vstali – Drugi. Njegova luč omogoča veselje, da gremo k bratom in sestram in prižge v nas Očetovo ljubezen. Če je Adam bežal od Boga, se ženi v radosti približata Vstalemu Gospodu, mu objameta noge in se mu poklonita. Dosežeta svoj cilj in dostojanstvo. V njegovem objemu postanemo občestvene osebe, bratje in sestre, to kar v resnici smo. Če ga poslušamo, ga tudi srečamo..