V tišini srca, kjer se srečujeta človeška omejenost in božja neskončnost, odmevajo besede apostolov iz Efeza: »Saj še slišali nismo, da je Sveti Duh.« Ta nevednost ni le zgodovinski zapis, temveč ogledalo notranje suše, v kateri se pogosto znajdem, ko lastne moči zamenjam za milost.

V evangeliju Jezus obljublja mir, ki ne izvira iz odsotnosti stiske, temveč iz njegove zmage nad svetom. Filokalija vabi k treznosti duha, ki strahove sveta preobraža v nenehno klicanje Gospoda. Sveti Duh je tisti notranji gibalec, ki besede Svetega pisma spremeni v živo izkušnjo. Brez njega ostajajo verske resnice le hladne dogme; z njim postanejo ogenj, ki ogreje srce.

Vstajenje in poboženje (theosis) nista oddaljena ideala, temveč se uresničujeta sredi preizkušenj. Ko se starš, izčrpan od skrbi za bolnega otroka ali negotovosti ob izgubi zaposlitve, ne vda zagrenjenosti, ampak v tišini sobe izroči svojo nemoč Bogu, se zgodi vstajenje. V trenutku, ko se lastni "jaz" umakne in dopusti Svetemu Duhu, da ljubi skozi to utrujenost, človek postaja deležen božje narave. To je tiha zmaga nad egoizmom, ki je v našem prostoru pogosto vir razdorov.

Slovenija nosi bremena preteklosti in napetosti sedanjosti, kjer se zdi, da so ideološki jarki nepremostljivi. Poboženje se v tej sferi odrazi takrat, ko posameznik v javnem dialogu namesto strupene puščice izbere besedo, ki gradi, in ko namesto utrjevanja lastnega prav prizna dostojanstvo drugemu. Ko se sredi političnega hrupa pojavi drža odpuščanja in pripravljenosti na žrtev za skupno dobro, tam deluje isti Duh, ki je napolnil apostole. Jezus nam jasno pove: »V svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.« (Jn 16,33) To premagovanje sveta ni zunanja sila, temveč notranja preobrazba. Sveti Duh ne odstrani trnja z moje poti, temveč mi podari oči, ki v trnju prepoznajo pot k svetlobi. Vsak dih postane priložnost, da se slovenska razdvojenost v mojem srcu preobrazi v prostor sprave, kjer Kristus ponovno vstaja v človeški bližini.