Iz svetega evangelija po Luku (Lk 8,4-15)

Ker se je zbirala velika množica in so iz mest prihajali k Jezusu, je povedal v priliki: »Sejavec je šel seme sejat. Ko je sejal, ga je nekaj padlo poleg pota in je bilo pohojeno in ptice neba so ga pozobale. Drugo je padlo na skalo; in ko je pognalo, je usahnilo, ker ni imelo vlage. Drugo je padlo v sredo med trnje; in trnje, ki je z njim zrastlo, ga je zadušilo. Drugo je padlo na dobro zemljo in je zrastlo ter obrodilo stoteren sad.« Ko je to govoril, je zaklical: »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!«

Danes ne verjamemo več v učinkovitost besed, ker so tako zlorabljene. Beseda nič več ne velja, vse mora biti zapisano in uzakonjeno, pa še nič ne pomaga. Poneumljajo nas reklame, in nam lažejo še s pomočjo slik. Otopeli smo kot jeklo, ki je nepropustno za karkoli.

V resnici in v Božjem namenu je beseda nekaj čudovitega in nosi življenje. Mama, ki otroka najprej telesno rodi, ga potem s pomočjo očeta rodi še z besedo. Če otrok ne bi prejel besed očeta in matere sploh ne bi bil človek, ampak bi ostal žival. Ob besedi mame in očeta se v otroku počasi prebuja razumnost, misel in ljubezen. Čudovito. Redko pomislimo na to, kajti navajeni smo na poslušanje besed, ki ničesar ne pomenijo ali pa nas hočejo popredmetiti in zlorabiti za interese kapitala.

Človeška beseda je namenjena podarjanju življenja.

Božja beseda nam podarja Božje življenje. Zato je dobro, če v sebi doživljamo lakoto po njej, občudovanje in veliko spoštovanje. Božja beseda je vir luči in življenja. Beseda, ki je bila v nas vsajena, nas rešuje iz teme smrtnih senc in nesmisla.

Jezusova beseda je iz apostolov naredila Božje prijatelje. Jezus je poslušal Očetove besede in jih posredoval učencem. S tem jim je dal novo življenje v prijateljstvu z Bogom in v njegovi ljubezni.

Najlepši zgled poslušanja in ohranjanja Božje besede je Marija. V njej je Beseda postala meso in nas rešila iz teme.