19.1.2021 - Upanje vir mladostnosti

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 2,23-28)

Zgodilo se je, ko je Jezus v soboto šel skozi setve, da so njegovi učenci spotoma začeli smukati klasje. Farizeji so mu govorili: »Glej, kaj delajo v soboto! To ni dovoljeno.« Rekel jim je: »Ali niste nikoli brali, kaj je storil David, ko je prišel v stisko in je bil lačen sam in kateri so bili z njim; kako je ob času velikega duhovnika Abjatarja stopil v Božjo hišo in jedel posvečene hlebe, katerih ni bilo dovoljeno jesti drugim kakor duhovnikom, in jih dal tudi tistim, ki so bili z njim?« Rekel jim je: »Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote. Zato je Sin človekov gospod tudi sobote.«


Prvo berilo zveni komplicirano. Osnovna misel pa je zelo preprosta in izredno pomembna: ohraniti upanje. Upanje daje mladost, moč. Brez upanja smo stari že pri dvajsetih letih. Lahko se zgodi to, kar pravi sv. Pavel v Pismu Rimljanom glede poganov: obupujejo, brez smisla življenja in se prepuščajo strastem in grehu.

Da bi nas potrdil v upanju, se je Bog prilagodil našim človeškim načinom in Abrahamu za nas dal obljubo. Dal nam je popolnega velikega duhovnika Kristusa. Njegovo poveličanje je tudi naše. On nas namreč predstavlja. Zato je naše upanje kakor sidro zasidrano v svetišču, kar pomeni v Bogu. Daje nam gotovost, da bom po Kristusu tudi mi vstopili v Božje svetišče.

Poleg teh velikih razlogov za upanje, nam je Jezus v svoji zemeljski zgodovini dal tudi mnoge manjše, a pomembne razloge za upanje. V današnjem evangeliju smo priča Jezusovi delikatnosti pri obrambi učencev, ki so jih obsodili, da kršijo soboto.

Ob drugih priložnostih ga skrbi, ker so utrujeni. Pojdite sami zase in si malo odpočijte, jih spodbuja. Smilijo se mu ljudje, ki mu sledijo. Pohvali ubogo vdovo, ki skrivoma vrže največji dar v tempeljsko zakladnico. Joka ob Lazarjevi smrti. Na tisoč načinov nam je pokazal svojo ljubezen do nas, njegovo delikatno prijateljstvo in razumevanje pred končno preizkušnjo.

Pri obrambi svojih učencev pred napadi farizejev Jezus navaja skupne argumente in nova načela. Sobota je bila ustvarjena za človeka in ne človek za soboto. Trditev je takrat zvenela zelo presenetljivo in nepričakovano. Učitelj je zrelativiziral vrednost sobote. V Stari zavezi je bila njena vrednost absolutna. Mojzes je kršitelje ukazal usmrtiti. Jezus poudarja vrednost človeške osebe in njene pravice nad vsako normo, ki se Izraelcem zdi nedotakljiva.

Evangelij je proti slepi strogosti, proti vsakršnemu fanatizmu. Zahteva žrtev nas samih, a vedno v luči Božjega usmiljenja. Zato bo Pavel v prvem pismu Korinčanom zapisal: »Če bi dal svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.«

Delo za edinost kristjanov poteka v tem duhu. Tudi katoliška Cerkev, kakor vsaka verska skupnost, teži k absolutiziranju. Ker se tega zaveda, se vedno znova prepušča vodstvu Svetega Duha, ki jo v moči Jezusove besede vodi po poti usmiljenja.

47 views0 comments

Recent Posts

See All