2.8.2021 – Hrana zahvale

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 14,13-21)

Ko je Jezus slišal za smrt Janeza Krstnika, se je umaknil v čolnu na samoten kraj sam zase. Toda množice, ki so to zvedele, so šle iz mest peš za njim. Ko je izstopil, je zagledal mnogo ljudstva; zasmilili so se mu in je ozdravil bolehne izmed njih.

Ko se je pa zvečerilo, so stopili k njemu učenci in rekli: »Samoten je kraj in dan se je že nagnil; odpústi množice, naj gredo v vasí in si kupijo živeža.« Toda Jezus jim je rekel: »Ni jim treba odhajati, dajte jim vi jesti.« Rekli so mu: »Nimamo tukaj več ko pet hlebov in dve ribi.« Rekel je: »Prinesite mi jih semkaj.«


Danes bogoslužje vzporeja položaj Izraelcev v puščavi in Mojzesovo držo z Jezusovo pomnožitvijo kruha v puščavi. Izraelci protestirajo in se pritožujejo. V puščavi se jim stoži po dobri hrani, ki so jo imeli kot sužnji. Odvisni so od mane, ki jim jo Gospod daje za vsak dan posebej. To jih moti in protestirajo. Pritiskajo na Mojzesa on pa se pritožuje Bogu in hoče umreti. Množica, ki hodi za Jezusom nima časa za pritoževanje zaradi lakote, ker Jezus poskrbi zanje. Jezusovi apostoli imajo podobne težave kakor Mojzes. Jezusu svetujejo naj množico odpusti, da si bodo sami kupili hrano. Jezus odkloni in jih povabi, da skupaj z njim sami poskrbijo za hrano. Jezus se ne pritožuje kakor se je Mojzes. Očetu se zahvali in hvali Boga za vse dobro, ki nam ga podarja. Prav to storimo pri vsaki maši pri darovanju. Jezus se zahvaljuje Očetu sredi pomanjkanja in nezadostnih materialnih zalog. Njegova hvaležna in ljubeča drža spremeni okoliščine in omogoči Očetovi velikodušnosti, da pokaže vso svojo moč. Razdeli kruh učencem, ki ga delijo naprej. Za vse je dovolj in še dvanajst košev ostane. V težavah se moramo najprej ozreti na to, kar lahko storimo. Jezus je učence povabil naj prinesejo svojih pet hlebov in dve ribi in se Bogu za te darove zahvalil. Potem jih je ljubeče in hvaležno uporabil. Pritoževanje nam zapre vsakršno možnost in porine v slepo ulico. Zahvaljevanje, ki popolnoma zaupa Bogu, pa vsakršno okoliščino spremeni v priložnost za Božjo velikodušnost. Bogu omogoči, da reši in odpre. Bog nam namreč nenehno prihaja na pomoč na čudovite in nepredvidljive načine. Uresničuje prava čuda. Le če mu dovolimo in zaupamo. Z naše strani je dovolj izraziti našo hvaležno ljubezen. To naj bo naša nenehna krščanska notranja drža, ki jo živimo navzven tudi sredi današnjih okoliščin, ki niso lahke, so pa izziv za razodetje Božje velikodušnosti in dobrote. Prav takšno notranjo držo je živel moj sveti sobrat Peter Faber, ki danes goduje.

37 views0 comments

Recent Posts

See All