»Marija pa je vse te besede ohranila in jih premišljevala v svojem srcu.« (Lk 2,19)

Marija je devica pred porodom, ni oplojena s človeškim naporom, ampak na Božjo pobudo. Božje stvari se začnejo pri Bogu in ne pri nas. Duhovnih stvari ne moremo izsiliti, niso nasilje, morajo iti skupaj z Milostjo, ne pa jo na silo osvajati. Božje zadeve izhajajo od Boga, se kažejo v zgodovinskih dejstvih in so potrjene z zunanjimi, cerkvenimi, objektivnimi dokazi. Če bi vse to temeljilo na našem občutku, smo zgrešili! Ob prvi stiski bi se sesuli, ker bi občutek izginil.... Vsak, ki se je vstopil v Božje delo, ve, da se to opravlja v deviškosti; z delom se ne moreš hvaliti, ker si veliko bolj gledalec kot igralec. Vedno ostanemo deviški zaradi čudežev, ki jih Bog dela v nas, če jih resnično dela On in če mi nismo tako egocentrični, da bi jih sprevračali. Ko je Marija enkrat postala Kristusova mati, bo tudi ostala njegova mati. Ali bo ponovno postala mati? V nekem smislu da, in sicer ob vznožju križa, kjer ji bo Jezus rekel: "Žena, glej tvoj sin.« To ne pomeni, da ima drugega otroka, ampak da sta Učenec in Kristus ista resničnost. Ona izgublja svojega Sina, vendar ga bo milijonkrat dobila živega nazaj v kristjanih, v Cerkvi. Evharistijo uživamo, da bi praznovali to, kar smo po krstu: eno telo s Kristusom. Smo njegovo telo, v njem postanemo Božji otroci. Marija pa je naša mati.