Skupina zdravnikov v vojnem območju kljub nevarnosti ostaja, da bi pomagala ranjencem. Kot Pavel, ki se vrne k svojim preganjalcem, njihova vztrajnost postane živo pričevanje o miru, ki presega okoliščine.

Ko Pavla kamenjajo in pustijo napol mrtvega (Apd 14,19), ta nenadoma vstane in se vrne v mesto – živa podoba Kristusovega vstajenja, ki se izraža skozi vernikove rane. Psalm 145 izraža pesem hvaležnosti: »Tvoja zvestoba traja iz roda v rod« (Ps 145,13), odziv na Božjo prisotnost, ki spremlja Cerkev skozi vse preizkušnje.

V zgornji izbi Jezus ponuja mir, ki »ga svet ne more dati« (Jn 14,27). Ne gre zgolj za čustveno olajšanje – gre za radikalno novo eksistenco, kjer človek kljub nevarnosti živi svoboden od strahu, ker ve: »Oče je večji od vsega« (Jn 14,28).

Pavlova nezlomljivost, psalmistova hvalnica zvestobi in Jezusova obljuba miru – vse razkriva isto resnico: v Kristusu je naša varnost globlja od vseh groženj. Jezusov »odhod« (Jn 14,28) ni zapuščanje, temveč način, kako postane še bolj prisoten skozi Duha. V svetu polnem nemirov, njegove besede še vedno odmevajo: »Naj se ne vznemirja vaše srce« (Jn 14,27) – vabilo k zaupanju, ki prebija vse teme.