Pod odprtim nebom božje previdnosti, kjer lilije na polju cvetijo brez skrbi za jutri, odmeva klic k popolni izročitvi. Sveti Duh je tisti notranji dih, ki v mojem srcu razvezuje vozle tesnobe in me osvobaja hlapčevanja mamonu. On je tisti nevidni Gost, ki sredi človeških odpadov od zaveze – kakor se je to zgodilo v času kralja Joasa – v moji notranjosti nenehno obnavlja zvestobo edinemu Očetu. V tem Duhu postajam svoboden, saj On ustvarja notranji mir, ki ne temelji na polnih skladiščih, temveč na neomajnem zaupanju v Očetovo skrb.

V mojem življenju se sodelovanje s Svetim Duhom uresničuje kot nenehno izbiranje Kraljestva pred vsem ostalim. Ko se v moji notranjosti bije boj med zaupanjem in strahom za preživetje, Sveti Duh deluje kot tista blaga sila, ki mi podarja dar razločevanja duhov. Poboženje se dogaja takrat, ko svoje srce neham drobiti med tisoč skrbi in ga v celoti izročam Tolažniku. On je tisti, ki v moji duši oživlja obljubo iz psalma o Davidovem rodu – da bo božja milost ostala z mano, tudi če v svoji človeški krhkosti omahnem. Ko v moči Svetega Duha neham služiti bogu denarja in varnosti, moje bivanje zasije v svetlobi lilij, ki so lepše od vse Salomonove slave.

Sveti Duh prebuja moč nebeškega zaupanja tam, kjer se soočamo z bičem negotovosti in trdoto materialnega pogojevanja. Med nami se širi strah pred prihodnostjo. V javnem diskurzu se nenehno poudarjajo le gospodarska rast, inflacija in materialno pomanjkanje kot edina merila narodove sreče. Vstajenje se razodene tam, kjer sredi teh "poganskih skrbi" nekdo zavestno izbere pot računanja na Božjo bližino in pravičnost. Če kljub kriznim časom ne žrtvujemo etike in sočutja na oltarju dobička, med nami raste božje kraljestvo. Ko slovenska politika ali gospodarstvo namesto hlepenja po kopičenju bogastva za vsako ceno začne iskati načine, kako bi vsakemu državljanu povrnili dostojanstvo božjega otroka, se uresničuje preobrazba narodovega telesa. Vsako dejanje, ki sredi slovenske razklanosti prednost podeli prednost človeku pred kapitalom, je sad Svetega Duha, ki nevidno gradi v nas in med nami civilizacijo ljubezni.

Slovenci radi iz strahu pretirano varčujemo za "hude čase", da jutri ne bo zmanjkalo. Ko se znajdemo pred težko preizkušnjo – morda ob drastičnem povišanju življenjskih stroškov ali izgubi socialne varnosti – se prav tam vsakemu izmed nas odpira prostor za delovanje Svetega Duha Tolažnika. V trenutku, ko se sredi te stiske v moči Svetega Duha odločim, da ne bom suženj skrbi, temveč bom svojo tesnobo položil v božje roke in delil svojo zadnjo prgiščo s tistim, ki je v še večji stiski, v meni vstaja Kristus. Moja notranja prostost sredi pomanjkanja postane oltar, na katerem se preobraža narodova ujetost v mamona.

Sveti Duh me sidra v večnem "danes", kjer je dovolj na zlu vsakega dneva, a še več na božji milosti. Moje bitje se odmika od hrupa preračunljivosti in počiva v varnem zavetju Očeta, ki pozna vse moje potrebe. V moči Tolažnika hodim sredi slovenske zemlje s ponosno dvignjeno glavo, saj ne pripadam tiranom materialnega sveta, temveč Kraljestvu, ki nima konca. Izročam se temu toku žive vode, ki me vodi h koreninam resnične svobode, kjer vsak jutri biva v roki neskončne Ljubezni.