20. nedelja med letom, 16.8.2020, Rim 11,13-15.29-32; Mt 15,21-28

In glej, prišla je kánaanska žena iz tistih krajev in vpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo hudobni duhovi.« Vendar ji ni odgovóril niti besede. Tedaj so pristopili njegovi učenci in ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami.« Odgovóril je in dejal: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Prišla je, padla predenj in rekla: »Gospod, pomagaj mi!« Odgovóril ji je in dejal: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Ona pa je rekla: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psički jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Tedaj je Jezus odgovóril. Rekel ji je: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodí naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro.


Kakšno vero bi morala imeti ti in jaz, da bi Jezus lahko tudi za naju naredil čudež? Na to vprašanje nama odgovarja zgodba o srečanju kanaanske žene z Jezusom in apostoli. Njena vera prisili Jezusa, da ukrepa, preden pride njegova ura. V njen prid so posredovali Jezusovi učenci. To je podoba njihovega prihodnjega poslanstva: poslušati krike človeštva, prositi zanj pri Bogu in mu razlagati božjo voljo za odrešenje sveta.

Poglejva si zdaj pogovor med Jezusom in Kanaanko. Žene jo nuja, ki je ne more potešiti nihče drug. Čeprav se zaveda svoje nevrednosti, globoko zaupa Jezusu. Njena vera ima torej dve značilnosti: zavedanje nevrednosti in zaupanje. Oboje gre vedno skupaj. In vendar ju midva v najini notranjosti skoraj vedno ločujeva. Zaupanje in nevrednost drug drugega varujeta. Iskrena sta le, če sta skupaj. Zaupanje brez zavedanja nevrednosti ni iskreno. Prav tako ni iskreno izražanje nevrednosti brez zaupanja.

Posebnost notranje drže kanaanske žene pa je njen vzklik: Gospod, Davidov sin, usmili se me. V tem vzkliku se pokaže vsa velikanska razdalja med njo, poganko, in njim, judovskim prerokom. Ona ne zmanjšuje razdalje med njima, ampak jo poudari. Ko ji Jezus odvrne, da se kruh ne meče psom – za Jude so bili namreč pogani psi –, se žena ne pritožuje, niti se užaljena ne odmakne. Ne reče slavne in zlagane izjave, da je vera opij za ljudstvo, ker človeka razvrednoti. Jezusovo primero razvije in obrne sebi v prid. Prizna, da nima pravice do kruha, za katerega prosi. Ve pa, da zaradi obilja tega kruha lahko kakšna drobtinica pade tudi zanjo. S tem kaže, kako močno zaupa Jezusu. Ne domišlja si, da ji je kaj dolžan ali da si ona kaj zasluži. Nuja jo sili v vero. Ne vidi drugega izhoda in pomoči. Ljubezen do hčere je močna. Da jo reši, se ne boji obrniti na preroka, o katerem je slišala tako čudovite reči.

Tvoje in moje srce je pred Bogom kakor ta kanaanska žena. Res je, da sva midva Gospoda že srečala. Ne moreva pa reči, da sva že v celoti prežeta z lučjo evangelija. V številnih vidikih življenja sva pogana kakor Kanaanka. Do Jezusa lahko prideva le tako kakor ona. Pri njej je zaupanje v Jezusovo moč tesno povezano z zavestjo o lastni nevrednosti. Globoko se tudi zaveda, da ozdravljenje in življenje nujno potrebuje.

Pa še nekaj je. Srčna neiskrenost najino vero oslabi in razvodeni. Neiskrena sva, kadar si domišljava, da naju mora Jezus na vsak način zadovoljiti in uslišati. Takšen je farizej, ki verjame, da ima življenje zato, ker mu ga je Bog dolžan. S svojo zaprto držo ne bo nikdar ničesar odkril. Nikakršnega čudeža ne bo videl.

Po čem torej vidiva, da se z iskreno vero in vedno bolj s srcem približujeva Bogu? Po tem, da se vedno bolj zavedava svoje grešnosti in za svoje gorje navajava manj opravičil. Pred Bogom bova iskrena takrat, ko se bova nehala izgovarjati na druge ter za vse slabo obtoževati dogodke in svet. Takrat ko za svoja slaba dejanja ne bova iskala slabih izgovorov in opravičil, bova pred Bogom res iskrena. Odkrila bova, da se Bog ne more upreti najinemu klicu. Najina nezaslužnost, nevrednost in zaupanje bodo pospešili njegovo izražanje milosti najinemu srcu. Laže se bova odpovedala domišljanju, kaj vse je Bog dolžan storiti za naju. Tako se bova znebila tudi vseh neskončnih pričakovanj in zahtev, ki jih v svojem srcu gojiva do drugih. Vse te umišljene zahteve ovirajo in zavirajo rast najinih odnosov z bližnjimi.


35 views0 comments