»Ko so njegovi to izvedeli, so odšli, da bi ga na silo odvedli, kajti govorili so, da ni priseben« (Mr 3,21).

S krstom smo mi postali njegovi. Dokler poznamo Jezusa samo po človeško, se nam zdi, da ni priseben, da je malo čez les. V sebi doživljamo skušnjavo, da bi se Jezusa polastili in ga uporabili za svoje načrte in koristi. Ko se daru polastimo, ga s tem izničimo – ubijemo. Nasprotje polaščanja je darovanje, ki je Božji način delovanja in spoznavanja. S polaščanjem zanikamo Boga in razstvarjamo sebe in druge. Sv. Neža nas vabi, da vsak dan izrečemo: »Oče, hvala ti za dar življenja in tvoje ljubezni!« Hudi duh pa nam vsiljuje drugo misel: »Moje je, to mi pripada, dolžni so mi, zahtevam…!« Vse delamo po logiki več imeti, več izgledati in biti močnejši navzven pred ljudmi. Dobro nikdar ne zmaguje z zunanjo močjo in nasiljem. Jezus vztraja pri dobroti do hudobnih. Zato ga imamo za norega in slabo konča. Ne išče svoje koristi, kot to delamo mi. Zato ga vsi zavračamo, njegovi in sovražniki. Dokler se ne spreobrnemo.