Ko poslušam preroka, ki govori o Bogu, ki »odpušča krivdo in pozablja greh«, se v meni prebudi tiho začudenje. Ne le, da Bog odpusti — pravi, da greh odvrže v globine morja. Očetje bi rekli, da Bog ne hrani spomina na mojo preteklost tako, kot ga hranim jaz. Njegov pogled je ustvarjalen: kjer jaz vidim konec, On vidi začetek.

Psalm mi da besede, ki jih pogosto nosim v sebi: »Pokaži nam, Gospod, svoje usmiljenje.« To ni krik obupa, ampak hrepenenje srca, ki ve, da obstaja več, kot trenutno doživlja.

Jezus pa razširi prostor pripadnosti: »Kdor izpolnjuje voljo mojega Očeta, ta je moj brat, sestra in mati.« To me preseneti — ne govori o oddaljenem idealu, ampak o odnosu, ki se rojeva tukaj in zdaj. Kot da me vabi v družino, ki ni zgrajena na popolnosti, ampak na odprtosti.

Sveti Duh, v katerega sem bil potopljen ob krstu, me uvaja prav v to novo pripadnost. Včasih kot občutek, da nisem sam, tudi ko sem navzven osamljen. Drugič kot moč, da odpustim, kjer se zdi nemogoče. Spet kdaj kot nežna bližina, ki me spomni, da sem sprejet.

Spomnim se mlade ženske

, ki je dolgo nosila težko izkušnjo iz svoje družine. Odnosi so bili ranjeni, besede iz preteklosti so ostajale v njej kot odprte rane. Dolgo je mislila, da bo morala živeti s to razdaljo. Potem pa je skozi daljši proces — pogovorov, tišine, tudi bolečine — začela počasi spuščati zamero. Ni šlo za en trenutek, ampak za pot. Nekega dne je rekla, da prvič ne čuti več teže, ko pomisli na svojo družino. Odnos ni postal popoln, a postal je živ. In v tem je začutila, da pripada — ne zaradi popolnosti, ampak zaradi nečesa globljega, kar se je rodilo v njej.

To prepoznam kot delo Svetega Duha: kot dar odpuščanja, ki ne izbriše zgodovine, ampak jo ozdravi; kot potrpežljivost, ki vztraja skozi čas; kot notranjo svobodo, ki omogoča nov začetek.

Ob godu sv. Marjete Antiohijske čutim, da svetost ni oddaljena, ampak se rojeva prav v takih preobrazbah. Ne v velikih dejanjih, ampak v srcih, ki se odpirajo tudi sredi velikih preizkušenj.

In tako počasi odkrivam, da sem vabljen v to družino — ne kot nekdo, ki mora najprej postati popoln, ampak kot nekdo, ki sprejema in podarja usmiljenje.

V tem prostoru Sveti Duh vedno znova oživlja moje življenje. Tiho, potrpežljivo, resnično.