21. nedelja med letom, 23.8.2020, Rim 11,33-36; Mt 16,13-20

»Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Jezus pa mu je dejal: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Jaz pa ti povem: Ti si Peter, Skala, in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.« Tedaj je učencem naróčil, naj nikomur ne povedo, da je on Kristus.


Kdo je zate Jezus? Od odgovora, ki ga daš, ni odvisna Jezusova istovetnost, ampak tvoja. Jezus ve, kdo je. Želi pa si, da bi ga tudi midva spoznala. Tako kakor fant, ki je zaljubljen v dekle in si želi, da bi ga prepoznala in sprejela. Od najinega odgovora je odvisno, ali sva kristjana in torej Jezusova učenca ali nekaj drugega. Krščanstvo je namreč tvoj in moj osebni odgovor Jezusu Kristusu, ki ga imam rad, zato ker me ima rad on. Peter odgovori v imenu vseh: »Ti si Kristus, sin živega Boga!« Zanj Jezus ni več samo vloga, ampak dojame njegovo osebnost in srce. To je namreč središče krščanske vere. Ko to izpove, ga napolni veselje. Čeprav v resnici še ne dojema celotne resničnosti tega, kar je izrekel o Jezusu.

Ali sva midva že toliko dozorela, da v Jezusu končno prepoznava Božjega Sina?

Če si opazil, ne sprašujeva in dvomiva o Jezusu več midva. On je tisti, ki dvomi o naju. Ali mu dovoliva? Če pustiva, da naju Bog sprašuje, bo najina vera zaživela. Vsako Božje vprašanje namreč že vsebuje odgovor. Najina vera v Jezusa je odgovornost, sposobnost, da odgovoriva Bogu, ki naju sprašuje. Odpira naju svoji božji resničnosti in skrivnosti. Vera ni več le plod najinih omejenih predstav in predsodkov, ki nama zakrivajo, kar Bog je in midva zanj. On je večji od vsake najine predstave o njem in o sebi.

Če se okleneva Jezusa, bova prejela dar poznavanja, ki ga dobi le tisti, ki ga ima rad. To je storil Peter. Izpovedal je, da je Jezus ljubljeni Sin, ki kaže resnično ljubeče obličje živega Boga. Boga zaveze, ki izpolnjuje vse obljube v odnosu do človeka in tudi vse človekove najgloblje želje. Vse to je v Petrovi izpovedi. Zato ga Jezus blagruje. Petrovo zaznavanje namreč ni sad mesa in krvi, ni sad njegove človeške izkušnje, ampak pobude Boga, ki se je pokazal njegovemu srcu.

Takoj za tem Jezus izreče Petru svojo obljubo. Imenuje ga skala ali temelj, na katerem raste skupnost, ki vero v Jezusa izpoveduje in živi. Ta skala je v resnici Jezus, Sin živega Boga, na katerega bodo apostoli in vsi drugi lahko stavili v svojem življenju. Bog namreč v svoji zvestobi do nas ne odpove. Jezus z vsem svojim življenjem to pokaže najprej Petru in apostolom, potem pa tebi in meni, če mu dovoliva. On je zadnji in dokončni dokaz človeku, da ga Bog hoče rešiti.

Ključi so znamenje avtoritete za razlaganje Božje postave. Peter ima avtoriteto izpovedovanja vere v Jezusa Kristusa, ki lahko vsako srce odpre odpuščanju grehov in mu omogoči vstop v Božje kraljestvo. Cerkev nama ponavlja: Božje kraljestvo je pred teboj. Tisti, ki ga je Bog določil, da ti ga pokaže in odpre, je pred teboj. Lahko se ga dotakneš. Lahko ga objameš. To je Petrova oblast, oblast Cerkve, ki odpira. To so njeni ključi.

Peklenska vrata je ne bodo premagala. Če sva njegova, če pripadava njemu, ki je najmočnejši, naju nihče več ne more ugrabiti. Če sprejmeva njegovo življenje, potem se najino srce ne bo več vdalo pred ničimer, ker ne bo več podrejeno smrti. On je namreč Živi, tisti, nad katerim smrt nima več oblasti. Jezusova obljuba Petru je povezana s tisto, ki je zapisana ob koncu evangelija: »Glejte, jaz sem z vami vse dni, do konca sveta!« Cerkev postane sijaj nenehne Gospodove navzočnosti sredi med nami. Jezus je s tem obljubil, da ne bo nikoli zmanjkalo mož in žena, ki bodo med ljudmi izžarevali njegovo navzočnost vsakemu človeku vseh časov. Ali želiš biti med njimi tudi ti?

41 views0 comments