»'Gospod, odpusti ji še letos, da jo okopljem in pognojim. Morda bo naposled obrodila sad.'« (Lk 13,8-9)

V Jezusu nam je vsem že vse odpuščeno, ker smo Očetovi sinovi in hčere. On je edini, ki je zares delal dobro in posreduje v našo korist, ki se ne moremo spreobrniti. Sin nam je dal ta čas zgodovine, da bi obrodili sad: da bi spoznali in sprejeli, da smo Očetovi sinovi in hčere, in da so drugi naši bratje in sestre, in ne pekel. On nas prihaja iskat in rešit, ker smo se izgubili. Kliče nas k spreobrnjenju. Sedanjost je čas milosti, da odkrijemo, da smo bolni in se mu pustimo ozdraviti. On nas namreč ljubi z isto ljubeznijo s katero Njega ljubi Oče. Če se ne spreobrnem k Jezusu, pravi vinski trti, sem že posekan in nerodoviten, sterilen in ujetnik smrti. Če Jezusu ne zaupam, sem obsodil samega sebe, ker bolj ljubim temo kakor luč. Naj se v meni rodi hvaležnost: po Tvojih ranah sem/smo bili ozdravljeni. Hvala ti, Gospod!