Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 21,20-25)

Tisti čas se je Peter obrnil in je videl, da gre za njima učenec, ki ga je Jezus ljubil in ki se mu je pri večerji naslonil na prsi ter vprašal: »Gospod, kdo je tisti, ki te bo izdal?« Ko je torej Peter tega videl, je rekel Jezusu: »Gospod, kaj pa ta?« Jezus mu je odgovoril: »Če hočem, da ostane, dokler ne pridem, kaj je tebi za to? Ti hôdi za menoj!«

Raznesla se je torej govorica med brati, da oni učenec ne umrje. A Jezus mu ni rekel: »Ne umrje,« ampak: »Če hočem, da ostane, dokler ne pridem, kaj je tebi za to?« To je tisti učenec, ki o tem pričuje in je to napisal; in vemo, da je njegovo pričevanje resnično.

Je pa še mnogo drugega, kar je storil Jezus; in ko bi se vse to popisalo vsako posebej, mislim, da bi ves svet ne obsegel knjig, ki bi jih bilo treba napisati.

Današnja besedila ne govorijo o neposredno o Svetem Duhu, ampak o pričevanju. Janez govori o svojem pričevanju v zadnjem poglavju svojega evangelija. Zadnje poglavje Apostolskih del pa povzame pričevanje sv. Pavla: »Oznanjal je Božje kraljestvo in učil o Gospodu Jezusu Kristusu z vso srčnostjo in brez ovire.« V Pavlovem primeru je jasno viden sad Svetega Duha, ki mu navdihuje gorečo željo oznanjevati Božje kraljestvo in Gospoda Jezusa. Jutrišnje, binkoštno berilo iz Apostolskih del, bo jasno povedalo, da je sad prihoda Svetega Duha v tem, da so vsi govorili in oznanjali čuda Božjega kraljestva. Vnema jih notranji ogenj, ki jih žene v oznanjevanje.

Pavel tega ognja ni mogel zadržati zase. Moral je oznanjati Božje kraljestvo in vse kar se tiče Jezusa Kristusa. Prosimo, da Sveti Duh tudi v nama prebudi živo hrepenenje po oznanjevanju Božjih del in vname voljo, da bova vsem oznanjala vso Božjo resnico. Prosiva za življenjski odnos, ki nama ga Duh podarja z Očetom in z Jezusom. Želeni sad Svetega Duha je hotenje govoriti o Bogu.

Včasih smo nemi. V srcu doživljamo nekakšno zavoro. Govorimo o neštetih rečeh, ne moremo pa spregovoriti o Njem, ki naj bi ga ljubili z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem. Ko ljubimo z vsem srcem, bi o ljubljenem nenehno govorili.

Prosiva za sposobnost, da bi ljubeče in s prepričanjem govorila in komunicirala Božjo ljubezen. To je velika milost. Danes, na sobotni dan, se priporočimo Devici Mariji, polni milosti, ki je govorila o velikih Božjih delih in se zahvaljevala Njemu, ki se je sklonil k njej, da je postala Mati njegovega Sina.