Marija Magdalena je šla in učencem naznanila, da je videla Gospoda (Jn 20,18).

Le če ljubimo, lahko zares vidimo. Tedaj imamo novo srce, ki je sposobno v praznem grobu prepoznati poročno sobo med Bogom in nami. Ženinova ljubezen je močnejša od smrti. To nas oživlja, da iz svojega življenja ne naredimo uničenja in polomije. Marija naznanja novo stvarstvo bratov in sester, ki kot sinovi in hčere odgovarjajo na Besedo in vračajo ljubezen za ljubezen. Ljubljeni izgovarja naše ime, tako kot je izgovoril Magdaleninega. S tem nas oživlja iz smrti monologa in strahu zase. Naša vera je ljubezen, ki vidi, se dotakne in posluša vstalega Gospoda. Ljubezen omogoča videti Gospoda. Ljubezen je izkustvo Vstalega Kristusa. On je vedno z nami. Ko ga ljubimo, ga vidimo in se ga dotikamo. On živi v nas, in mi v Njem. Naš grob diši po življenju Božje navzočnosti v vseh in za vedno. V srečanju z Vstalim preidemo od joka v veselje. V tem je vstajenje. Sad osebnega srečanja z Njim. Kjer je veselje, tam je Bog. Ko gremo k drugim, se v nas uresničuje navzočnost Njega, ki nas ljubi. Z očmi srca ga vidi vsak, ki ga ljubi.