»Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešíti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svoje življenje? Sin človekov bo namreč prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovem delu.«

Jezusa ne moreva ljubiti, če nisva njegova učenca, če nisva v tem, kar on sam pove in pokaže o sebi. Če najinega življenja ne oblikuje njegovo življenje, potem nisva njegova učenca in ga nimava rada. O tem nama govori današnji evangelij.

Prejšnjo nedeljo sva v evangeliju brala, kako Jezus blagruje Petra. Danes pa slišiva Jezusa, ki je do Petra izredno trd: »Poberi se! Za menoj, Satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.«

Te besede so bile izrečene v trenutku, ko je hotel Peter odvrniti Jezusa od trpljenja, ki ga je čakalo. Petrovo notranje protislovje je verjetno tudi nama dobro znano. V sebi hkrati doživljava hrepenenje po Bogu in odpor do njega. Tako sredi vsakdanjih težav v srcu rajši poslušava svoje misli, ne pa Božjih.

Kako lahko na podlagi povedanega razumeva Jezusove trde besede Petru? Rekel mu je, naj hodi za njim, če hoče spoznati njegovo skrivnost in srce. Tako je Bog rekel že Mojzesu – da ga bo videl le v hrbet, ker njegovega obličja ne more nihče videti (2 Mz 33,23). Boga je mogoče videti le, če mu slediš in izpolnjuješ to, kar pravi. Če pa hočeš to izpolnjevati, se moraš odpovedati svojim utvaram, prepričanjem in težnjam, kar Jezus povzame z besedami: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.«

Kaj pa nama Jezus ponuja v zameno za to, da upoštevava njegovo razumevanje Boga, naju, drugih in sveta ter ne gradiva le na svojem razumevanju?

Na to upravičeno vprašanje nama Jezus v evangeliju odgovarja takole: »Sin človekov bo namreč prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovem delu.« Pavel Filipljanom pove to takole: »Vam je bilo namreč milostno dano, ne samo da v Kristusa verujete, ampak da zanj tudi trpite« (Flp 1,29). Zanj trpiva, kadar hočeva imeti življenje, ki prihaja od njega. Zanj trpiva, kadar življenja nočeva sprejeti od nikogar drugega kakor le od njega. Žrtvovala naj bi vse tisto, kar nasprotuje življenju, ki prihaja od njega. Povrnjeno nama bo po najinih delih. To pomeni po vseh odpovedih in žrtvah, ki sva jih živela za to, da bi sprejela življenje v polnosti, življenje, ki prihaja od Boga po Kristusu. Če uporabiva ekonomsko primerjavo, bi lahko rekla, da je vrednost prejetega odvisna od količine denarja, ki sva ga pripravljena odšteti. V najinem primeru bi bil denar odpoved lastnemu prepričanju in sebičnosti. To ne velja le za konec časov, ampak že ta hip. Več sva pripravljena žrtvovati, večja je vrednost prejetega in večje je veselje nad tem, kar imava. Vse je odvisno od tega, kdo ali kaj je najin resnični zaklad. Vse je odvisno od tega, kaj sva razumela, da nama Bog želi podariti. Zato je vera tako pomembna. Tista vera, ki je meso in kri ne moreta dati. Marko Asket to pojasni takole: »Ko Sveto pismo govori, da bo Bog vsakemu povrnil po njegovih delih, ne misli na zasluge, ki nama bodo prinesle pekel ali nebesa, ampak na dela, ki so bila sad našega pomanjkanja ali obilja vere v Jezusa Kristusa. Jezus bo vsakemu povrnil. A ne kot izpolnjevalec neke pogodbe o dejanjih, ampak kot Bog Stvarnik in Odrešenik tega, kar sva.« To pomeni, da bova sojena glede na zaupanje, ki sva ga imela, v Gospodovo ljubezen. V tem je ves smisel krščanskega delovanja. Če zaupava Jezusu, bova živela in delala drugače, kakor če mu ne. Povabim te torej, da zaupaš Jezusu. Če ne moreš, pa vsaj prosi, da bi lahko. Jaz se ti pridružujem.