Elizabeti se je dopolnil čas poroda in je rodila sina. Ko so njeni sosedje in sorodniki slišali, da ji je Gospod skazal veliko usmiljenje, so se z njo veselili. Osmi dan pa so prišli, da dete obrežejo in so mu po očetu hoteli dati ime Zaharija. Njegova mati pa je odgovorila: »Nikakor, ampak Janez se bo imenoval!« In rekli so ji: »Nikogar ni v tvojem sorodstvu, ki bi mu bilo takó ime.«

Tedaj so pomignili njegovemu očetu, kako bi ga on hotel imenovati. Zahteval je deščico ter zapisal: »Janez je njegovo ime.« In vsi so se začudili. Pri tej priči so se mu razvezala usta in jezik in je govoril ter hvalil Boga.

Strah je obšel vse njih sosede in po vsem judejskem pogorju so govorili o vsem tem. Vsi, ki so to slišali, pa so si vzeli k srcu in so govorili: »Kaj neki bo iz tega otroka? Gospodova roka je bila z njim.«(Lk 1,57-66)

Morda se nam današnje prvo berilo zdi malo primerno za pripravo na božič, ker grozi z strašnim očiščenjem: Bog je predstavljen kakor livarjev ogenj, kakor lug pralcev, kakor topilec in čistilec srebra. Po kratkem premisleku lahko ugotovimo, da je to berilo izredno primerno. Resnično smo potrebni očiščenja, če hočemo sprejeti Boga, ki prihaja vsak dan in vsak trenutek znova.

Otrok Jezus ni igračka s katero se lahko igramo, ampak Božji Sin, ki ga moramo sprejeti s spoštovanjem in upoštevanjem. Ob rojstvu Janeza Krstnika je vse sosede popadel strah. Ob Jezusovem rojstvu to še bolj drži. Ko so zagledali Gospodovega angela so se pastirji zelo ustrašili.

Prosimo Gospoda, da očisti naša srca, da bomo s spoštovanjem sprejeli Jezusa kot otroka. Bog nas vabi v očiščenje, da bi bili sposobni prepoznati in sprejeti Njegovo ljubezen. Hebrejski pomen imena Janez pomeni Bog je dar, on podari samega sebe, je milost.

Bog nas pripravlja na Odrešenikov prihod iz ljubezni in z ljubeznijo, čeprav se nam zdi njegovo očiščevanje strogo in trdo.

Jezus s tem, da je otrok, pokaže v katero smer se mora zgoditi naše očiščenje. Očistiti nas mora naše oholosti, napuha in farizejske zaverovanosti vase in svoj prav, zagledanosti v svoje lastne strahove in omejeno dojemanje Boga, sebe, bližnjih in stvarstva. Bog se namreč prevzetnim upira, ker so zanj zaprti. Svojo milost pa daje ponižnim, tistim, ki zaupajo Bogu in jih ni več strah zase in se nič več ne zabarikadirajo v svoje fiksne ideje in lažna pričakovanja. Le ponižnost lahko resnično sprejme Božji dar.