Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 8,21-30)

Tisti čas je rekel Jezus farizejem: »Jaz grem in iskali me boste in v svojem grehu umrli. Kamor jaz grem, vi ne morete priti.« Judje so torej govorili: »Se bo mar usmrtil, ker pravi: ›Kamor jaz grem, vi ne morete priti‹?« In rekel jim je: »Vi ste od tu doli, jaz sem od zgoraj; vi ste od tega sveta, jaz nisem od tega sveta. Zato sem vam rekel, da boste v svojih grehih umrli. Ako ne boste verovali, da sem jaz, boste namreč umrli v svojih grehih.« Rekli so mu torej: »Kdo si ti?« Jezus jim je odgovoril: »Prav to, kar vam govorim. Mnogo imam o vas govoriti in soditi; ali ta, ki me je poslal, je resničen in jaz svetu govorim to, kar sem od njega slišal.« In niso spoznali, da jim je govoril o Očetu.

Jezus je torej rekel: »Ko boste povišali Sina človekovega, takrat boste spoznali, da sem jaz in da nič ne delam sam od sebe, ampak tako govorim, kakor me je učil Oče. In tisti, ki me je poslal, je z menoj; ni me pustil samega, kajti jaz delam vedno to, kar je njemu všeč.« Ko jim je to govoril, so mnogi verovali vanj.

Danes prvo berilo in evangelij povezuje beseda povzdignjen. Bronasta kača je bila dvignjena, da so jo lahko videli in niso umirali. Jezus mora biti povzdignjen, da ga lahko vidimo in ne umremo.

Ta glagol je v Jn evangeliju zelo pomemben in Jezusovemu trpljenju daje pozitiven pomen. Jezusovo trpljenje ni bilo mrcvarjenje, ki ga je izničilo, ampak ga je povzdignilo, ga očitno pokazalo in poveličalo. Dalo mu je pravo težo, ki je Božja. Bog je hotel s povzdignjenjem Sina poveličati. To je njegov namen.

Biti povzdignjen na križ se nam ne zdi ne vem kako velika čast. Tam kjer se naša misel ustavi, nam vera pokaže, da je bila za Jezusa velika čast iz ljubezni do Očeta sprejeti žrtev-podaritev samega sebe. Očetova prošnja Jezusu naj sprejme popolno žrtvovanje samega sebe je znamenje Očetove ljubezni in časti, ki jo izkaže Sinu. Očetova prošnja Sinu izhaja iz neskončne ljubezni in zaupanja, s katerim Sinu zaupa žrtev, ki bo rešila svet – vse nas, ki bo vse stvari obnovila in preobraža človeško srce. Jezus zaradi tega sprejme piti kelih, ki mu ga Oče ponudi in ga skupaj s Sinom izpije. Roke Očeta, Sin in Svete Duhinje so vse zaznamovane z ranami istih žebljev.

Ko so ga prišli aretirat v Getsemanski vrt je Jezus rekel: »Ali naj ne pijem keliha, ki mi ga daje piti Oče?« (Jn 18,11). Jezusov kelih je Očetov dar Njemu in Njegov dar Očetu.

»Ničesar ne delam sam od sebe, ampak delam, kar me je naučil Oče.« Križ je znamenje Jezusove popolne razpoložljivosti in odpovedi samemu sebi. Jezus ne išče lastnega zadovoljstva in veselja. Jezus z neskončno ljubeznijo išče Očetovo veselje in hoče izpolniti Očetovo voljo. Tudi ko govori, je zanj križ znamenje, ki ga ne sprejema zato, da bi poveličal samega sebe, ampak iz poslušnosti Očetu. Vse kar Jezus govori in dela, stori iz najglobljega zaupanja v Očeta. Brez Njegove edinosti z Očetom, bi bilo vse to nemogoče.

Jezus se tega dobro zaveda: »Ta ki me je poslal, je z menoj.« Oba uresničita žrtev-podaritev, ki je zato žrtev ljubezni. Oče ga ne pusti samega, ker Jezus vedno dela, kar je všeč Očetu.