V tišini tega ponedeljka, ki odpira peti postni teden, se v mojem srcu srečujeta dva prizora: prestrašena Suzana, ujeta v pasti krivičnih sodnikov, in neimenovana žena, ki stoji pred Kristusom, medtem ko so okoli nje dvignjeni kamni obsojanja. Filokalija me vabi k »zbranosti uma«, naj se neham ukvarjati s tujo krivdo in svoj pogled usmerim v globino svoje duše, kjer edino Bog vidi resnico.

V knjigi preroka Daniela opazujem, kako laž skoraj uniči nedolžno življenje. Suzana kliče k Bogu, ki »pozna skrito«. V evangeliju pa srečam Kristusa, ki se sklanja k zemlji in piše po prahu. Ta Njegov molk pred gnevom množice je zame višek duhovne treznosti. Ko ga silijo k obsodbi, On preusmeri vprašanje: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Pokaže moč metanoie (spreobrnjenja). Vsi tožniki odidejo, od najstarejših do najmlajših, ker so se v tišini srečali z lastno vestjo. Ostane le »ubogost in usmiljenje«. Ko Jezus reče: »Tudi jaz te ne obsojam,« v tem ne slišim opravičila za greh, temveč dar novega začetka. Psalm 23 me ob tem nežno spominja, da me Gospod vodi na »zelene pašnike« tudi takrat, ko vsi drugi okoli mene pripravljajo kamenje.

Pri sveti maši te besede postanejo moj edini temelj. Vsaka liturgija se zame začne pri tistem pisanju po prahu. Ko pristopam k oltarju, se zavedam, da sem tista žena jaz – s svojo krhkostjo, svojimi padci in svojo potrebo po milosti.

V evharistiji prejemam Luč sveta, ki ne razsvetljuje mojih grehov zato, da bi me osramotila, temveč zato, da bi me ozdravila. Pri maši se moje srce uči drže, ki ne meče kamnov, ampak raje s kretnjo duhovnika prosi za mir. Obhajilo je trenutek, ko mi Gospod šepeta: »Pojdi in ne greši več.« To je hrana, ki mi daje moč, da od oltarja odhajam kot tisti, ki ne sodi, ampak v drugem išče brata in sestro. Moja daritev na oltarju je danes moj kamen, ki sem ga namesto v bližnjega odložil ob Jezusove noge.

Danes to Suzanino stisko in Jezusov molk sredi obtožb čutim sredi naraščajočega javnega linča in digitalnega obsojanja, ki postaja vsakdanje orodje naše družbe.

Opazujem stisko običajnih ljudi, ki se sredi kulture izbrisa (cancel culture) in spletnega nasilja znajdejo pred sodiščem javnega mnenja. Danes se zdi, da so ljudje v družbeno-političnem prostoru pripravljeni "všečkati" kamenjanje nekoga, ki je naredil napako ali ima drugačno mnenje, še preden bi sploh poskušali razumeti njegovo pot. Vidim stisko zaposlenega, ki ga zaradi ene napačne besede ali preteklega dejanja v trenutku "izbrišejo" z delovnega mesta ali iz družbe, ne da bi mu dali možnost za kesanje ali pogovor. To je sodobno polje smrti, kjer anonimni prsti na tipkovnicah postajajo kamni v rokah farizejev.

V duhu Filokalije v tem prepoznavam klic k notranjemu molku. Moj post v tem tednu je v tem, da zavestno ne sodelujem v javnem obsojanju. Ko v pogovoru nekdo začne "metati kamne" na soseda, politika ali sodelavca, izbiram Jezusov molk. Svojo držo sredi sveta gradim tako, da namesto prsta, ki kaže na drugega, raje iztegnem roko, ki pomaga vstati. Verjamem, da se družbene rane ne celijo z večjim številom kamnov, ampak z večjim prostorom za usmiljenje.

Sredi sveta, ki je že dvignil roko, se ustavljam in iščem mir v obljubi psalma: »Tudi če bi hodil po temni dolini, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj.«

Kateri kamen danes še vedno držim v svoji roki in proti komu je usmerjen? Skušam ta kamen danes odložiti – morda z eno besedo razumevanja ali pa preprosto s tem, da o nekom ne spregovorim slabo.

Danes si ob začetku dela v mislih rečem: »Gospod, danes bom v svetu odlagal kamne in iskal Tvojo Luč v vsakem obrazu.« To je moj novi dih za ta teden.

Vaja: Ugajati pritisku tujih pričakovanj našo pozornost odvrača od Boga in jo veže na nemirne sence tujih mnenj. Da bi sredi dneva ohranil svojo notranjo svobodo, uporabljam ta kratek »molitveni ščit«, ki ne gradi zidu sovraštva, temveč prostor miru.

Tukaj je predlog, kako se v trenutku pritiska vrniti k sebi:

1. Vdih: Vrnitev domov

Ko začutim, da me tuja pričakovanja stiskajo ali da me sodbe drugih hromijo, se zaustavim. Sredi hrupa si tiho rečem: »Gospod, Ti si moj edini Sodnik in moja edina Ljubezen.« S tem v svojem srcu razbijem lažno ogledalo, v katerem se gledam skozi oči drugih, in se vrnem v varno zavetje Božjega pogleda.

2. Izraz: "Molitveni ščit" (Puščica)

Uporabim tri kratke vzdihe, ki delujejo kot ščit pred strupenimi mislimi:

• Ob prvem vdihu in izdihu: »Moja vrednost je v Tebi.«

• Ob drugem vdihu in izdihu: »Tvoj mir je moja moč.«

• Ob tretjem vdihu in izdihu: »Blagoslavljam tiste, ki me ne razumejo.«

3. "Pišem po prahu"

Podobno kot se je Jezus sklonil in pisal po tleh, ko so nanj pritiskali z obsojanjem, tudi jaz v mislih naredim premik. Ne trudim se ugajati ali se opravičevati.

• Notranja naravnanost: Predstavljam si, da vsa pričakovanja drugih polagam v prah ob Jezusovih nogah. On ve, kaj zmorem, in On ve, kdo sem. Vse ostalo je le hrup, ki nima moči nad mojo dušo.

4. Zaključim: Svoboda v resnici

Namesto da bi postala ujetnica strahu, si šepnem besede iz današnjega evangelija: »Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.«

Ta ščit mi pomaga, da sredi dneva ne postanem ogledalo drugih, ampak okno, skozi katero sije Kristusova svetloba – mirna, neodvisna in polna tihega veselja.