Današnja Božja beseda me povabi k preprostosti. Pregovori prosijo: »Ne daj mi ne revščine ne bogastva, ampak odmeri mi kruh, ki ga potrebujem.« V teh besedah prepoznam globoko modrost. Kolikokrat si predstavljam, da bom našel mir, ko bom imel več varnosti, več nadzora, več zagotovil za prihodnost. Sveti Duh pa me pogosto vodi po drugačni poti. Ne jemlje mi odgovornosti za življenje, vendar me počasi osvobaja potrebe, da bi vse držal v svojih rokah.

V evangeliju Jezus pošlje učence na pot skoraj brez vsega. Brez zalog, brez rezervnih načrtov, brez gotovosti, ki bi jih ščitila pred negotovostjo. To ni poveličevanje pomanjkanja, ampak povabilo k zaupanju. Učenec odkrije, da ga nosi Bog. Sveti Duh deluje prav sredi vsakdanjega življenja: v delu, v družinskih skrbeh, v trenutkih, ko ne vidim jasno naslednjega koraka, pa vendar čutim, da nisem sam.

Pred kratkim sem slišal zgodbo mladega moža, ki je po letih dela v tujini izgubil službo. V nekaj tednih se je sesul ves njegov načrt prihodnosti. Vračal se je domov s občutkom poraza. Nekega večera je pomagal očetu pri obnovi stare hiše in med delom dejal: »Prvič po dolgem času nisem razmišljal o tem, kaj sem izgubil, ampak o tem, kdo je ob meni.« Kasneje je povedal, da je prav v tistem obdobju začel znova moliti in odkril mir, ki ga prej ni poznal. Njegove okoliščine se niso takoj spremenile, spremenilo pa se je njegovo srce. V tej zgodbi prepoznam delovanje Svetega Duha, ki človeka ne vodi vedno po poti uspeha, ampak po poti resnice in notranje svobode.

Evharistija je izvir takšne svobode. Kristus se pri sveti maši podarja kot kruh za pot. Ne samo za trenutek tolažbe, ampak za življenje. Cilj evharistije ni zgolj prejeti posvečeni kruh, ampak vstopiti v občestvo z njim, da bi njegovo življenje postajalo moje življenje. Sveti Duh spreminja kruh in vino v Kristusovo telo in kri, hkrati pa želi preobraziti tudi moje srce, da bi se naučilo živeti iz zaupanja in ne iz strahu.

Psalm danes pravi: »Tvoja beseda je večna.« V svetu, kjer se toliko stvari hitro spreminja – službe, odnosi, družbene razmere, politične napetosti – ostaja Božja beseda trdna kakor skala. Ko se nanjo naslonim, odkrijem, da resnična varnost ni v tem, da bi poznal vse odgovore, ampak v tem, da hodim z Gospodom. In prav to je pot, po kateri me Sveti Duh vodi iz dneva v dan: od skrbi k zaupanju, od zaprtosti k občestvu, od samega sebe k Kristusu, ki se mi podarja v evharistiji in me vodi proti polnosti življenja.